Tanja Skaza, direktorica Plastike Skaza: Tudi proizvodni delavec lahko pri nas postane vodja

Tanja Skaza, evropska podjetnica leta, je zadnjih 15 let direktorica družinskega podjetja Plastika Skaza iz Velenja, ki zagotavlja delo več kot 300 ljudem. Podjetje je bilo na lestvici, ki jo je objavila londonska borza, uvrščeno na seznam tisočih, ki navdihujejo Evropo. S skorajšnjo uvedbo šesturnega delovnika za enako plačilo in mentorskim programom, s katerim direktorica svojim zaposlenim sporoča, da lahko vsak, tudi tisti za tekočim trakom, sede na njeno mesto, podjetje Skaza ustvarja preboje.

Mislim, da bi moral vsak direktor, ko je podjetje stabilno ali ko raste in če čuti, da bi bil lahko njegov zaviralec, vodenje prepustiti drugim. To se je zgodilo pri nas. Menim, da je moja menedžerska vloga v podjetju končana, svojo prihodnost pa vidim v svetovanju in navdihovanju. Človek je prišel na ta planet, da pomaga ljudem, da služi ljudstvu. Sama sem na točki, ko želim ljudem pomagati do lepšega življenja, večjega zadovoljstva na delovnem mestu in posledično do boljših poslovnih rezultatov. Da svojo zgodbo in filozofijo podjetja Skaza prenesem drugam.

Nekje pri petici, bi rekla. Največ novodobnosti premorejo startup podjetja. Novodobna organizacija ni nič drugega kot organizacija, ki dovoljuje ljudem, da so srečni, strastni, srčni in uspešni. Takšne organizacije neposredno postajajo bolj produktivne. Boljša je klima, večja je zavzetost, zaposleni se počutijo varne in upajo na glas povedati svoje mnenje, lahko so ustvarjalni. Če pa ni varnosti in zaupanja, če zaposlenim nad glavo visijo krediti in položnice, se ustrašijo in niso kreativni, ne delajo zunaj svojih okvirov, ne izkoristijo svojega potenciala.

Pred Skazo sem bila zaposlena v Zlatarni Celje – pri 25 letih sem tam že zasedla mesto direktorice oddelka – in tam so uspešnega vodjo odlikovali le poslovni rezultati. Če so bili kazalniki usmerjeni navzgor, si bil dober vodja. Danes vemo, da je dober vodja nekdo, ki zna navdihovati ljudi. Ampak jaz v zlatarni nisem mogla poslušati svojega srca, tam je prevladoval razum. Sem pa zato naredila napako, ko sem prestopila k podjetju Skaza. Ker v predhodni službi nisem mogla upoštevati srca, sem šla po prestopu predaleč, ker sem vodila izključno s srcem.

Nisem bila več vodja svojim zaposlenim, ampak mama. Zameglila sem poslovni del, vzpostavila pa prijateljski, pokroviteljski odnos. Tudi če nekdo ni dosegal poslovnih rezultatov, se ni vklopil moj razum, ampak so prevladovala čustva, iskala sem izgovore zanj, da je vendarle pripaden, dober človek, da ima morda težave doma ipd. Po dveh letih sem uvidela, da nisem naredila nič dobrega ne tem ljudem ne sebi. Za dobrega vodjo je bistvena uravnoteženost racionalnega in čustvenega.

Res sem zamenjala vse vodstvo. Ostala je samo ena oseba. Že leta 2016 sem obvestila prejšnje vodje, da bi leta 2018 rada odšla iz podjetja, ker vidim svoje poslanstvo drugje. Z Igorjem (soprogom in direktorjem, op. p.) sva se na neki način oddaljila, nisva bila več toliko prisotna na sestankih, večji del poslov sva prepustila vodjem po oddelkih. Leta 2017 pa sva videla, da podjetje ni takšno, kot bi si želela. Vsak od vodij, tistih, ki so odšli, je naredil veliko dobrega v podjetju. Vsi so bili delavni, imeli prave vrednote ipd. Želela pa sem, da iz običajnih dobrih vodij postanejo navdihujoči vodje. Da bi postali ljudje, ki se bodo obdali z boljšimi od sebe. Na tem mestu se je treba znebiti ega, kar pa ni enostavno. Na koncu koncev pa vseeno mislim, da sem z odločitvijo o odpovedi naredila dobro za njih in za nas.

Ni me sram priznati. Vse je zgled. Ko ti nekomu pokažeš, da si se zmotil, pokažeš, da ni nič narobe, da se tudi on moti. S tem dosežeš, da se odpre in dobi krila. Ni bilo lahko obrtniško podjetje spremeniti v novodobno in moja lekcija je bila vezana predvsem na prehitevanje. Ko sem pred 15 leti prišla v podjetje Skaza, me je gnala mladostniška zagnanost, visokoleteča ambicija delati preboje in verjetno sem prehitro poskušala v tem duhu spreminjati ljudi okoli sebe, ki pa stvari niso videli enako. Na tej točki se je pred leti zgodila kakšna moja slaba odločitev glede kadrovanja, pa tudi glede novih poslov in idej. Zdaj vem, da ljudi ne moreš spremeniti čez noč, moraš jim dati čas. Učitelj pride takrat, ko je učenec pripravljen, nič prej.

Ker pripravljam knjigo o svoji dosedanji karierni poti, sem se lotila »čistke« in brskala po preteklosti, tudi po omenjenih forumih. Tako me je prizadelo prebrano, da sem dobila vročino. Grozno mi je bilo brati te zapise. Ko si mlad, si zelen, to ve vsak. Zaletavaš se v stene, ne iščeš vrat. Priznam, da sem bila v določenih primerih sama kriva, ker niti nisem vedela, kaj hočem od ljudi. Prišli so izjemni kadri, a nisem bila dovolj zrela, da bi razumela, kaj mi ponujajo. Vsem tem se opravičujem, ker so že takrat videli naše potenciale, jaz jih pa nisem. Obenem še danes trdno stojim za prepričanjem, da ni nič narobe, če je v podjetju fluktuacija. To samo pomeni, da je podjetje zdravo. Kajti nič ni narobe, če se človek ne najde v podjetju. Prav je, da gre in da poišče boljše priložnosti drugje. Seveda pa se mora delodajalec vselej vprašati, ali dela kaj narobe, da ljudje odhajajo. Samokritičnost in odsotnost ega sta pri tem ključni.

Ni bilo enostavno. Še danes verjamem, da dve generaciji ne moreta voditi podjetja. Občudujem pa svojo taščo. Zanjo je moralo biti boleče pustiti otroka, kar je podjetje Plastika Skaza zanjo nedvomno bilo, v roke ambiciozne snahe, ki vidi vodenje povsem drugače. A sva premostili ovire, vselej ostali spoštljivi druga do druge, jaz sem ji ne nazadnje »dala« nov vir ljubezni, svojega sina, ki je še danes, star 14 let, neverjetno navezan na svojo babico in ne mine dan, da je ne obišče. Spoštovanje izkušenj in modrost, to vidim kot ključ. Temeljev ne smemo rušiti, le nagrajujemo jih lahko in plemenitimo.

Z izkušnjo moje skromne družine, mama je delala v proizvodnji, oče pa je bil zidar in sta vselej z občudovanjem opazovala tiste »pomembne« iz pisarn, sem si želela dati vsem našim zaposlenim možnost, da spoznajo različna delovna mesta. V mentorski program se lahko prijavijo vsi, ne glede na to, kje delajo, tudi proizvodni delavci v upravo. Na mesec dobijo štiri ure skupnega dela z mentorjem in tako spoznavajo druga delovna mesta. Če so uspešni, jih na želeni poziciji zaposlimo, ponujamo pa tudi nagrade za stimulacijo. Zaposlene pošljemo na počitnice, omogočimo jim, da se tri dni vozijo z mercedesom e-coupejem, parkirajo lahko na prostorih za direktorje… Zaposleni cenijo te geste. Enako kot cenijo iskreno pohvalo. Da so v podjetju videni in slišani.

Najprej bi začela z mediji. Televizije in radii v ponedeljek zjutraj vedno razpredajo v stilu »oh, spet ta ponedeljek«. Dajo afirmacijo ljudem, da so ponedeljki težki, da je vrnitev v službo obremenitev. Mi delamo drugače. Tudi zaposleni v proizvodnji so pri nas lahko vodje. Dati jim je treba priložnost in orodja, da se zavedo, da so usmerjevalci svoje življenjske poti, da se imajo česa veseliti. Vsak iz proizvodnje je lahko že jutri na mojem mestu.

Absolutno! Vsak dan jih poslušam in vsak dan pišem v zvezek, za kaj sem hvaležna. Vsak dan tudi meditiram in izvajam jogo. Vse to početje izhaja iz želje, da bi se opolnomočila, da bi posledično ustvarila uspešnejše podjetje. Odložila sem poslovne knjige in začela brati knjige o osebnostni rasti. Na začetku je bilo zelo težko. Tri mesece sem potrebovala, da sem zmogla 10-minutno meditacijo. Danes brez izjeme meditiram dvakrat na dan, zjutraj in pred spanjem.

Delno. Tudi on vsak dan posluša afirmacije. Meditirava pa skupaj na morju, ob vikendih, zvečer pa me po navadi samo stisne za roko, medtem ko jaz to počnem.

Bolečina je nujno prisotna. Vedno jo čutim in prav je, da jo čutim, ker to pomeni korak naprej. Brez bolečine ni napredka. Vsi mi moramo ugotoviti, kaj je naša namera na tem planetu. Šele ko najdemo svoje poslanstvo, smo lahko zares srečni in uspešni. Pot do tja pa ni in ne more biti lahka.