Izgubili so mnoge tožbe zaradi namernih prevar in zarotniškega laganja, leta 2006 pa so jih obsodili po tako imenovani protimafijski zakonodaji – Rico Act. Njihova verodostojnost je enaka ničli, saj še nikoli niso priznali, da milijoni ljudi po vsem svetu umirajo zaradi cigaret, da namerno ciljajo na otroke in mladostnike, da zavestno z dodanimi 600 kemikalijami in spiranjem z amonijakom delajo izdelek čim bolj zasvojljiv. Tudi v Sloveniji vsakodnevno namerno prodajajo mladoletnim tobačne izdelke, čeprav je to nezakonito, inšpekcija TIRS in KPK pa sploh ne ukrepata. Tudi zdravniki, zdravniške organizacije, MZ, NIJZ in drugi bi morali narediti mnogo več, a se zdi, da so jim pomembnejše druge stvari.
Enotna embalaža cigaret je pomemben javnozdravstveni ukrep, ki konča oglaševanje na cigaretnih škatlicah in pokaže tudi pomembno dejstvo, da gre za izjemno homogene in identično grozljivo škodljive izdelke. Vsa namigovanja v embalaži (lahke, naravne itd.), da je v škodljivosti cigaret razlika, so bila navadna prevara (z laserjem so delali luknjice v filter, da so bile izmerjene različne vrednosti nikotina, katrana ali CO). Izdelek, ki ubije več kot polovico svojih uporabnikov, enostavno nima pravice do oglaševanja, isto velja za proizvajalce. Vprašljiva je njihova pravica, da prodajajo tako katastrofalen in namerno škodljiv izdelek. Od izida knjige Zlati holokavst leta 2016 je to vse v Sloveniji dobro znano.
Pred dvema tednoma je bil tudi svetovni dan brez tobaka, dan, ko se opozarja, da vsak dan umre 10 Slovenk in Slovencev, tema so bile letos pljučne bolezni. Pljučni rak je le eden od dvajsetih rakov, ki jih povzroča kajenje, je pa najbolj smrtonosen, a se o njem skorajda ne govori, na leto ubije okrog 1200 Slovenk in Slovencev (v 90 odstotkih je vzrok aktivno in pasivno kajenje); potem je še KOPB z več kot 100.000 kroničnimi bolniki pri nas – kruto in počasno hiranje bolnikov; ob tem so zelo pogosti vzroki smrti tudi infarkti, kapi itd. Mi pa še vedno nimamo niti državnega programa za pljučne bolezni. Žal so tudi številni mediji skromno poročali o tem pomembnem dnevu na koledarju SZO.
Namesto da vedno le branimo že dosežene zakone – ZOUTPI z enotno embalažo je bil izglasovan z 61 proti 0 (!) – bi morali takoj uvesti obvezno identifikacijo kupcev z osebnim dokumentom in umakniti trafike izpred šol, da bi končno preprečili kupovanje mladoletnih, narediti prvo kampanjo ozaveščanja o posledicah kajenja v Sloveniji (imamo jih za vse drugo), morali bi končno regulirati izdelek, ki je manj reguliran od pasje hrane. Namesto tega pa se lobisti prosto sprehajajo po parlamentu in poslanci podpišejo vse, kar jim ponudijo. So dobili kaj v zameno? Kaj torej reči za poslance, ki jih lobisti prepričajo, da je belo črno, ki dajejo prednost argumentom lobistov pred življenji številnih volilcev? Objaviti je treba njihova imena, o njih pa nikoli več nima smisla izgubljati besed…
Luka Šolmajer, Ljubljana