V daljšem zapisu ni objavil kakšnih obscenosti, neprimernih za vzgojitelja, ni širil šovinizma, ni klevetal kolegov, ampak samo razmišljal o vtisih s šolskega izleta z učenci v Vukovarju. Razmišljal o nečem, o čemer se pri sosedih ne sme razmišljati, ampak se samo posluša, kot je po kaznovanju Šolića v komentarju za Index.hr zapisal Vojislav Mazzocco. »Na avtobusu sem, vračam se z vodenja osmih razredov na obvezen obisk Vukovarja, ki ga je organizirala in plačala država. In iskreno mi gre na bruhanje, ne zaradi avtobusa, niti zaradi grozot v videih iz vojne, ampak zato, ker otroke pripravljamo na novo vojno,« je Šolić zapisal v kar dolgem tekstu, v katerem razlaga občutek slabosti zaradi vsega, česar v Vukovarju niti on niti otroci niso slišali, namreč o truplih, odvrženih v Donavo, in eksplozijah, ki so mesto pretresale mesece pred vdorom jugovojske in četnikov, o obrambnem ministru Gojku Sušku in njegovih pajdaših Vici Vukojeviću ter Branimirju Glavašu, ki so »tako iz zajebancije« izstrelili rakete na Borovo selo, in še o marsičem drugem. »Kdo bo prvi koga ubil in kdo bo postavil barikade, je nepomembno. O tem se bosta obe strani z lahkoto dogovorili, kot sta se vedno doslej. Dogovorili se bodo tisti, ki bodo obogateli. Samo upam, da bomo jaz in vsi, ki jih imam rad, to gledali iz neke Švice ali Norveške. Ali pa bomo, ker smo dovolj neumni, da ne znamo molčati, ko bi morali, tudi dovolj neumni, da bomo poskušali nekaj narediti? Nekaj za nas skrajno neumnega. Tako kot Reihl-Kir,« je zapisal na koncu, kot da je že vedel, kaj bo sledilo. Marka Šolića ni usmrtil kakšen hrvaški nacionalist, tako kot Josipa Reihl-Kira, učitelja telovadbe, kasneje policista in leta 1991 šefa policije v Osijeku, ki je skušal ohraniti mir in sožitje v eksplozivnih odnosih med Srbi in Hrvati v Slavoniji. Po objavi njegovega teksta na spletnem portalu hrvaškega združenja za družino Narod.hr je dobil »samo« opomin pred odpovedjo delovnega razmerja na šoli, ki se je že »proslavila« z učiteljem verouka, ki je otrokom razlagal, da bi morali Stipeta Mesića in Vesno Pusič postaviti pred zid in ustreliti. Opomin z zelo povedno razlago ravnateljice Ljiljane Klinger: »Na temelju poročila kolega je bilo ugotovljeno, da je Marko Šolić svoj tekst pisal med delovnim časom, ob spremljanju učencev na avtobusu. Ker je opravljal drugo delo in ni skrbel za otroke, je dobil opomin,« se je glasilo njeno uradno pojasnilo. O razmišljanju, o katerem se na Hrvaškem očitno ne sme razmišljati, pa seveda nič.