Sodobne tehnologije, kot sta tudi robotizacija in umetna inteligenca, vsekakor uvrščamo med tiste, ki predstavljajo napredek človeštva. Vendar ne brezpogojno. To velja le ob pogoju, da izboljšujejo blaginjo ljudi, sestavljeno iz treh sklopov. Prvega predstavlja materialna, drugega družbena in tretjega okoljska blaginja ljudi. Vsakršna subjektivna presoja odpade, saj blaginjo merimo s skoraj sto različnimi kazalniki. V primeru, da pogoj o rasti blaginje ni izpolnjen, robotizacija in umetna inteligenca ne bosta služili ljudem. Po znanem obrazcu posedovanja bogastva 1:99 bosta bogatili le en odstotek najbogatejših prebivalcev planeta Zemlja.

Naravnost neverjetno je spoznanje, da raziskovalci uporabnosti sodobnih tehnologij na področju upravljanja države robotizacijo in umetno inteligenco brez zadržkov povezujejo z 200 let staro predstavniško demokracijo. To je podobno, kot bi v košaro, pritrjeno na toplozračni balon, namestili sodobno GPS-navigacijo. Praktičnih primerov o preživelosti in neučinkovitosti posredne demokracije, kot je svetovni pojav revščine, je na pretek, tako v EU kot v Sloveniji. Navajam samo dva primera iz naših logov. To sta TEŠ 6 in sanacija bančnega sistema. Cena uporabe orodij posredne demokracije v teh primerih ne znaša nekaj sto milijonov, temveč več milijard evrov.

Robotizacija in umetna inteligenca sta tehnologiji, ki ju moramo (brez odlašanja) povezati z algoritmom neposredne demokracije. Tu imamo velik problem. Čeprav so neposredno demokracijo prakticirali že v antiki, ima v sodobni družbi položaj, na las podoben črni luknji v vesolju. Največji nasprotnik neposredne demokracije so seveda politične stranke. Vendar so po vstajniškem gibanju nanjo pozabili tudi družboslovci. Razprava o uvedbi preferenčnega glasu po odločbi ustavnega sodišča je razkrila, da politične stranke volilcem niso pripravljene prepustiti neposredne izbire niti enega samega kandidata. Nerazrešljiv problem je torej ravnanje političnih strank, ki niso pripravljene svojega oblastnega monopola omejiti v korist neposredne demokracije.

Zakaj politične stranke nočejo nič slišati o neposredni demokraciji? Razlog je en sam. Ker njihova moč (in oblast) temelji na privilegiju, da obvladujejo proces oblikovanja družbenih odločitev. To je partitokracija. Odločilne, hierarhično soodvisne stopnje procesa odločanja potekajo daleč od volilcev in so v rokah vodstev političnih strank. Tu je zibelka korupcijskih tveganj. Izvoljeni predstavniki ljudstva, ki sestavljajo zakonodajno vejo oblasti, imajo v zadnji fazi le pristojnost formalnega odločanja. Ta pa na izbiro in kakovost končne odločitve nima več omembe vrednega vpliva.

Upravičeno si zastavljamo vprašanje, ali lahko in kako naj nagovorimo vodstva političnih strank, da bodo začela delovanje demokratično izvoljenih predstavniških organov bogatiti z orodji posvetovalne demokracije. Ta predstavljajo uresničevanje zamisli o neposredni demokraciji.

Janez Krnc, Litija