Miti in resnice o električnih avtomobilih, 2.

Ekološka katastrofa?

Baterije so večna tema. Že zadnjič smo obdelali požare okoli baterij. Samo za osvežitev spomina: električni avtomobili gorijo enajstkrat redkeje kot klasični avtomobili. Če ne gorijo tako pogosto, kot so mislili, potem so to vsaj ekološka katastrofa – pravijo. To je ena od meni najljubših tem, saj sem se tudi sam s tem veliko ukvarjal. Tudi sam sem bil namreč do baterij precej neprizanesljiv. Vendar sem po kar nekaj raziskovanja ugotovil, da je to izmišljotina. Gledamo lahko afriške rudnike diamantov ali južnoameriške dnevne kope česar koli že in »PR-mašinerija« naftne industrije (samo ameriški Exxon vsako leto namenja 160 milijonov dolarjev za lobiranje proti električnim avtomobilom) nam razlaga, da Kitajci tako pridobivajo litij. To je čista laž. Litij se pridobiva skoraj na povsem enak način, kot se pridobiva piransko sol. Obe proizvodnji sta povsem enako ekološko – če sploh – sporni.

O recikliranju baterij

Naslednji gostilniški mit je, da se baterij ne da reciklirati in da jih bodo Kitajci preprosto zmetali v morje, ko jim bo potekla življenjska doba. Tudi to seveda ne bo držalo. V baterijah je toliko dragih kovin, da se bo baterijo povsem razgradilo, vse materiale pa ponovno uporabilo. Če je bil v starih baterijah, ki jih poznamo iz avtomobilskih akumulatorjev, svinec, tu ni nikakršnega podobnega materiala in tudi elektrolit v teh baterijah je povsem nestrupen in nenevaren ter ne kot v starih svinčenih – kislina. Moj prijatelj je za dokaz o tem celo pripravljen pojesti košček baterije.

Življenjska doba

Tretja gostilniška trditev, povezana z baterijami, je, da bo tako in tako izrabljena po dveh letih. To pa vejo zato, ker jim tudi baterija v telefonih neha delati po dveh letih in ker gre za enake baterije. No, meni ni še nobena telefonska baterija odpovedala po dveh letih. Tudi če vam baterija v vašem telefonu odpove po dveh letih, se to avtomobilski bateriji skoraj ne more zgoditi zaradi BMS (Batery Managment Sytem). Če se po naključju to zgodi, je bilo z baterijo nekaj zelo narobe (kar je pri današnji tehnologiji skoraj povsem nemogoče) ali pa je nekaj zelo narobe z vami in vašim odnosom do avtomobila. Napako lahko naredijo tudi v mehaničnih delavnicah. Ampak v takem primeru imate tako in tako garancijo in avtomobilski proizvajalci dajejo garancije na baterije za kar sedem, nekateri celo za osem let. Poznan je primer iz Finske, kjer obstaja tesla S, ki je do zdaj naredila 400.000 kilometrov, zmogljivost baterije pa je še vedno 92-odstotna. In to na mrzlem Finskem!

Proizvajalci so nekoč obljubljali 1500 ciklov, potem so to številko dvignili na 2000, zdaj govorijo že o 3000 ciklih. Kaj to pomeni? Najpreprosteje to izračunate tako, da doseg vašega avtomobila pomnožite s številom ciklov. To pomeni, da če imate 200 kilometrov dosega, to številko pomnožite z 2000 in dobite 40.0000 kilometrov. Zdaj pa pojdite v svoj avtomobil in poglejte, koliko kilometrov ste naredili z njim, ter primerjajte.

Kam z baterijo

Ko sogovornike po navadi o tem prepričam, pride na vrsto nova trditev (nekateri znajo biti po prvem precej vztrajni, da je treba popiti še drugega – pivo mislim) o baterijah: baterije se, potem ko ne bo več uporabna, ne boste mogli znebiti. Ta pa je res bosa! Na uradnih servisih ne boste mogli zamenjati baterije (nekateri trdijo, da se bo to zgodilo nekje pri 12 do 15 letih uporabe), če stare na boste pustili tam. Baterija bo namreč imela lepo »drugo življenje«, kot hranilnik energije za dom ali gospodarstvo. In kot taka bo živela še vsaj enkrat toliko.

Dilema o dosegu

Potem trditev, ki je deloma resnična še danes, pred leti pa je bil to edini argument, ki sem ga težko ovrgel. Namreč tema o dosegu električnega avtomobila. Ampak kakšen doseg potrebujete? Se enkrat na teden peljete do Münchna ali Beograda? Če to počnete vsak teden, potem električni avtomobili seveda še niso za vas. Če pa greste enkrat na mesec ali celo samo dvakrat na leto na tako pot, preostale poti pa opravite po Sloveniji ali bližnji okolici, potem je doseg sodobnih električnih avtomobilov več kot zadosten. Dosegi najpriljubljenejših električnih avtomobilov, ki so trenutno na voljo, so nekje med 200 in 300, celo več kot 400 kilometrov. Ob povprečni slovenski uporabi (za naše izračune smo uporabili podatek Statističnega urada Slovenije) manj kot 40 kilometrov, potem bi bilo dovolj, če bi ga napolnili enkrat na teden, če bi ga polnili vsak dan, pa pomeni to dve do tri ure na navadni šuko vtičnici z navadno 16-ampersko varovalko.

Kot uporabnik električnega vozila nisem imel skoraj nikoli težav. Samo enkrat, ko sem se z električnim VW upom odpravil na električni Rally Monte Carlo. Ta avto za tisti reli res ni imel dovolj dosega in tako sva s sovoznikom pač obtičala nekje bogu za hrbtom. Ne samo enkrat ali dvakrat, celo trikrat! Ampak to je bil reli, pri običajni uporabi pa takih težav nisem imel nikoli. Tako in tako je zdravo, če se na vsake dve uri malo ustavite in razmigate. Zraven pa še napolnite avtomobil, spijete kavo, opravite vse zgrešene telefonske klice… Pot do Münchna je z BMW i3 ali hyundaijem kono približno 40 minut daljša, kot je z dizlom. Je pa kar desetkrat cenejša, kar zadeva energijo. Nič tragičnega, če greste tja na Oktoberfest. Pač vzamete tudi pot kot del izleta. Iz Ljubljane do dirkališča Spielberg (nekdanji Zeltweg) dodatnega postanka sploh ne potrebujete, če greste skozi Jezersko (kar je tudi bližje in hitreje). Če pa greste iz Ljubljane skozi Maribor in Gradec, potrebujete približno 10 minut polnjenja na Lidlovi zastonjkarski polnilnici v Mariboru. Če govorim o električnem golfu ali hyundaiju ioniqu. Z BMW i3 z novo baterijo tudi teh 10 minut ne potrebujete, s kono z veliko baterijo pa še v Spielbergu ni treba polniti. Na dirkališču imajo dovolj polnilnic (povsem brezplačnih), da lahko tam napolnite svojega »električarja«. Vprašajte se, kolikokrat na leto potrebujete več kot 300 kilometrov dosega naenkrat? Dvakrat? Morda trikrat ali petkrat? Je 300-kilometrski doseg res premalo? Zame ni. Tudi z 200 sem zadovoljen.

Polnjenje v velikih naseljih

Potem obstaja še ena trditev, ki pa je resnična in celo malo skrb vzbujajoča. Trditev o težavah pri polnjenju v velikih naseljih. To pa je izziv, ki skrbi tudi elektroindustrijo. Pa ne zaradi tehnike, tehnologije ali česar koli drugega; zaradi države in njene togosti pri sprejemanju zakonov. Če hočeš namreč na svojem parkirišču (če ga sploh imaš) ali v garaži postaviti polnilnico, seveda na svoje stroške, je to skoraj nemogoče, saj potrebujete 50-odstotno soglasje vseh lastnikov. To je v Sloveniji še najbolj podobno znanstveni fantastiki. V najbolj elektromobilnostni deželi na svetu, na Norveškem, so to rešili povsem preprosto. Nihče ti ne more preprečiti, da bi si postavil polnilnico, če si to želiš, tudi v skupinskih garažah ali na parkiriščih. Podobno je na Nizozemskem, samo tam za to poskrbi država z javno polnilnico v neposredni okolici domovanja novega lastnika električnega vozila. Ampak tu bo morala svojo vlogo odigrati zakonodajalec in predlagam, da se tega loti zelo zelo hitro.

Premalo javnih polnilnic

In še naslednja trditev, ki izvira iz polnjenja. »Saj nimamo dovolj javnih polnilnic!« Ta trditev je na izjemno majavih nogah. Javnih polnilnic je dovolj. Slovenci smo svetovni rekorderji po številu javnih polnilnic glede na število registriranih e-avtomobilov. Sicer natančno število javnih polnilnic ni znano, vendar je ta številka okoli 700. Tu gre velika zamera ministrstvom; večina polnilnic je bila namreč postavljenih iz javnega denarja ali pa so jih postavila podjetja v državni lasti. Povsem nesprejemljivo je, da nimamo natančnega popisa vseh javnih polnilnic in vse skupaj predstavljeno na eni spletni strani in mobilni aplikaciji. Veliko bolj kot dejansko število in zasedenost teh polnilnic me moti uporabniška izkušnja. Skoraj vsak ponudnik, vsaka občina, vsak gostilničar ima svoj sistem za aktivacijo, za začetek polnjenja. Velikokrat s pomočjo RFID-kartic. Potem pa ta dela ali pa ne. Ne samo težave pri aktivaciji, tudi težav pri zaračunavanju polnjenja je kar precej, da o ceni sploh ne govorim. Na avtocestnem križu, kjer elektriko zaračunavajo, je za 300 do 500 odstotkov višja, kot če avtomobil polnite doma. Zadnjič je v tujini znanec polnjenje plačal celo za 10.000 odstotkov več, kot bi za enako količino prečrpane elektrike plačal doma. Potem se čudijo, zakaj ljudje ne polnijo avtomobilov na plačljivih hitrih polnilnicah… Uf, tudi meni sploh ni jasno, zakaj se ljudje teh postaj izogibajo! Problem je tudi v samem sistemu zaračunavanja prečrpane energije. Ta se namreč zaračunava po minutah polnjenja. Zato tisti nesrečen podatek o 10.000 odstotkov dražji elektriki. To je tako, kot da bi ti kosilo zaračunali glede na to, koliko časa si ga jedel, ne pa kaj in koliko si naročil.

Povsem sprejemljivo, celo prijazno je zaračunavanje na Gremo na elektriko podjetja Elektro Ljubljana. Tam je cena polnjenja in parkiranja nižja, kot če bi parkiral na »navadnem« plačljivem parkirnem prostoru, elektriko pa bi prečrpal doma. Torej se polnjenje na teh polnilnicah finančno še vedno splača. Še sreča, da na veliki večini polnilnih postaj polnjenja (še) ne zaračunavajo. Za vas naj bo važno samo to, da je polnilnih postaj dovolj (za zdaj več kot dovolj) in da vam zaradi tega ni treba prav nič skrbeti.

Po podatkih iz Norveške se na javnih polnilnicah prečrpa samo 15 odstotkov vse energije, ki jo porabijo avtomobili. 85 odstotkov avtomobilov se napolni doma, deset odstotkov v službi ali na cilju, kamor ste prispeli, in samo pet odstotkov je hitrega polnjenja na poti. Zato tudi visoka cena na teh polnilnicah ne igra velike vloge pri celotnem strošku lastništva električnih vozil. Slovenski električni avtomobil se na teh polnilnicah povprečno ustavi le vsaka dva meseca.

»Ne da se!« ali »Ne da se mi!«

Jasno je, da nekdo, ki si ne želi električnega avtomobila, ga pač ne bo imel in kupil. Takih je seveda kar nekaj in vedno bodo našli kak argument, zakaj ne. Vendar je razlika, kot pravi moj prijatelj, med »Ne da se!« in »Ne da se mi!«. Tistemu, ki se mu ne da, tudi »deset pirov« ne bo pomagalo. Za druge pa upam, da ste dobili nekaj koristnih negostilniških namigov o električnih avtomobilih in njihovi uporabnosti.