Igor Ahačevčič se je rodil leta 1962. »Otroštvo in mladost sem preživel v vasi Podpeč, v osnovno šolo pa hodil na Videm. Pot me je nato zanesla na poljansko gimnazijo v Ljubljani, kamor sem se vsak dan vozil,« pripoveduje. Čeprav bi pričakovali, da bo po gimnaziji študij nadaljeval v družboslovni smeri, je izbral biotehniško fakulteto in diplomiral iz agronomije. »Doma smo imeli manjšo kmetijo, zato se je nekako pričakovalo, da grem v to smer, vendar so se okoliščine spremenile in je na domačiji ostal moj brat,« pojasni.
Priimek Ahačevčič je v bistvu kar težko pravilno izgovoriti, zato župan svetuje: »Če ujamete pravo melodijo, je lažje.« S svojo pristno, melodično dobrepoljsko govorico pa dokaže, da v njej res lepo zveni. »Stari so mi razlagali, da je ta priimek iz Češke. Pred stoletji naj bi v naše kraje od tam prišel neki trgovec in poskrbel za potomce. Sicer je v naših krajih precej redek, uporablja se le v štirih družinah, ena daljna sorodstvena veja je menda še v Dvorski vasi pri Velikih Laščah.«
Trije otroci, štirje vnuki
V osnovni šoli se je začel zanimati za družbeno dogajanje in temu izzivu je ostal zvest vse do danes. »Že od prvega razreda naprej sem nastopil na skoraj vsaki proslavi, v gimnazijskem obdobju pa sem v domačem kraju organiziral mladino v ZSMS. Tudi kulturno-umetniško društvo smo postavili na noge, osnovali pevski zbor, igralsko skupino. Povsod sem bil zraven, za gasilce mi je pa zmanjkalo časa,« hudomušno pristavi in doda, da je rad pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. Tako so ga vzgojili: »Ne smemo le čakati in gledati, kako gredo stvari mimo nas. Kolikor je v naši moči, moramo prispevati k izboljšanju razmer, za vodstvene položaje pa je človek menda sposoben šele, ko dozori, nekje po 45. letu. Tako pravi staro grško pravilo.«
Igor Ahačevčič se je že med študijem poročil s »priseljeno domačinko«, kot pravi. Je oče treh odraslih otrok, kmalu pa bo že četrtič dedek. »Starejši sin in hči imata že svoji družini, najmlajši pa obiskuje tretji letnik fakultete in še živi doma. Ko so se otroci rojevali, sem bil še razmeroma mlad, kar mi je prišlo hudo prav v njihovih najstniških letih, saj smo lahko skupaj pohajkovali, zdaj pa tudi še nisem prestar in se mi ljubi ukvarjati z vnuki,« pove in ponosno doda: »Vsi moji otroci so šli poklicno bolj v družboslovje. Starejši je džezist, študiral je saksofon in je danes učitelj glasbe. Hči je diplomirala iz novinarstva, vmes se je ukvarjala z manekenstvom, zdaj pa se preživlja s stiliranjem. Najmlajši hodi na pedagoško fakulteto in je član popularne skupine Lumberjack. Prek otrok sem se znašel v svetu jazza, modnih revij in rock'n'rola.«
Uživa v vrtičku
Njegova več kot tri desetletja dolga službena pot ga je vodila od Kmetijske zadruge Dobrepolje prek Pekarne Blatnik na agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja. Od tam je odšel na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. »Imel sem priložnost spoznati problematiko ter dobre in slabe strani gospodarstva, nabral pa sem tudi znanje iz slovenske in evropske javne uprave,« poudari župan doline tisočerih danih možnosti, kot jo radi predstavijo v tamkajšnjem turističnem društvu.
Župan te možnosti s pridom uporablja. »Uživam v naravi, imam vrtiček, nekaj dreves, pred leti smo imeli celo dva rastlinjaka za gojenje sadik, a je bilo to hudo naporno. Včasih sem rad tekel, nikoli pa nisem hodil na tekmovanja, ker jih je v življenju že tako preveč. Zdaj rad smučam, včasih kar na domačih hribčkih, naša dolina je zelo primerna tudi za tek na smučeh. Dosti tudi kolesarim, plavam, ukvarjal sem se z lokostrelstvom, v zadnjem času pa me je pritegnilo supanje,« našteva najljubše športne aktivnosti, ki ga sproščajo. Pri nekaterih dejavnostih ga spremlja žena, toda »moja filozofija je, da si morata mož in žena pustiti svobodo. Nekateri tega ne razumejo, meni pa je ogromno pomenilo, ko sem ob večerih, ko je šla žena po svoje na pevske vaje, umival otroke in jih spravljal spat. Bilo je prav prima.«
Z družino ima še danes odlične odnose in tudi na novi funkciji ga vsi močno podpirajo. Prav tako ga podpirajo občani, po drugi strani pa ga »pogosto pocukajo za rokav s svojimi problemi«, pripomni. »Ampak županstvo je poslanstvo. Je način življenja. Tega so me naučili kolegi iz preteklih mandatov. Ker sem skromen človek, mi ni bilo jasno, zakaj želijo na svojih prireditvah vsi imeti župana. Očitno jim to nekaj pomeni, jaz pa jim rad ustrežem.«
