Medtem ko se mnogim šibijo noge, ko pomislijo na vesoljni potop, ki ga prinašajo prerokbe, povezane so podnebnimi spremembami, znanost išče rešitve, ki naj se prilagodijo negotovim časom. Napovedi za prihodnost kmetijstva morda niso bleščeče, kar pa ne pomeni, da za agronomijo ni več upanja. Na svetovni ravni se recimo seje vse več tritikale, žita, ki so ga začeli križati že na koncu 19. stoletja. Prvi, ki je leta 1875 križal pšenico in rž, je bil škotski botanik Stephen Wilson, vendar mu iz križanca ni uspelo dobiti plodnih zrn. Nemcu Wilhelmu Rimpau je nekaj let kasneje to uspelo, a je bil pridelek še vedno zelo skromen. Do pravih uspehov na tem področju je moralo preteči sto let, nešteto poskusov in razvoj na področju genetike.
Žlahtnjenje Frana Jesenka
Med prvimi, ki so umetno opraševali pšenico s cvetnim prahom rži, je bil tudi Slovenec dr. Fran Jesenko. Mednarodno priznan rastlinski genetik, doma iz Škofje Loke, je svoje znanje pomembno nadgradil na dunajski visoki šoli za kmetijstvo, kjer je deloval kot asistent in kasneje docent. Jesenko je zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli. Poučeval je tudi na univerzi v Zagrebu, leta 1921 pa je postal prvi profesor botanike na Univerzi v Ljubljani. Prelom v znanosti je dosegel, ko je leta 1911 na mednarodni genetski konferenci v Parizu predstavil izsledke o zgradbi in delovanju celic križancev pšenice in rži. Dve leti kasneje je z ugotovitvijo, da se križanci po posameznih lastnostih v naslednjih generacijah razhajajo, v stroki zaslovel. V Sloveniji smo za »dve žiti v enem« sprejeli poimenovanje, sestavljeno iz prvih petih črk latinskega poimenovanja za pšenico – Triticum in zadnjih štirih črk za poimenovanje rži – secale.
Visoka hranilna vrednost, odpornost proti boleznim in škodljivcem
Prvo komercialno sorto tritikale je znanstvenikom uspelo vzgojiti v sedemdesetih letih minulega stoletja. Darja Kocjan Ačko, ki na biotehniški fakulteti predava na oddelku za agronomijo, nam je predstavila trenutne trende vzgoje na Slovenskem: »Pri nas se je tritakala v kmetijstvu zelo prijela, uspeva na 4000 hektarjih. Pšenico pri nas gojimo na 25.000 hektarjih, lani je uspevala na 27.000 hektarjih, rži je samo okrog 1000 hektarjev.« In čeprav sta »starša« tritikale žiti, ki sta v prvi vrsti namenjeni za pekovske izdelke, se v Sloveniji tritikala uporablja večinoma za krmo. »Ker je običajno mama pšenica in oče rž, ima tritikala zelo dobre pekovske lastnosti, tudi dovolj glutena za dober kruh.« Ob tem predavateljica doda: »Na našem ozkem kmetijskem območju jo uporabljajo tudi za bioplin, kar je v nasprotju s smernicami, ki narekujejo samooskrbo. Bolj smiselno bi bilo tritikalo peljati v smer krušnega žita in jo uporabljati za pekovske izdelke. Velikokrat je nesmiselno, da energijo pridobivamo iz rastlin, ki so zelo uporabne za prehrano.«
Na posevkih za biotehniško fakulteto, ki so namenjeni za učne procese, tritikala trenutno cveti. Vetrocvetka bo letos zrela za žetev nekje v sredini julija. Zaradi vremenskih razmer, veliko dežja in pozne pomladi so uspele ozimne sorte tritikale, torej tiste, ki se jih seje jeseni. Spomladanske ali jare sorte pa bodo letos bolj jalove. Kocjan-Ačkova nam je povedala, da so sorte, ki smo jih obiskali, uvožene iz Nemčije in Avstrije, kjer lahko tritikalo, v nasprotju z našimi konci, najdemo tudi na trgovinskih policah, kjer se jo prodaja kot moko. A njena uporaba kot krušno žito je le ena izmed prednosti. To, da je potomka pšenice, ji zagotavlja obilen pridelek, obenem pa vsebuje aminokislino lizin, ki je za človeški organizem nujno potrebna, najdemo jo samo v dveh žitih – v pšenici in tritikali. Dejstvo, da je genetska potomka rži, ji daje možnost uspevanja na suhih območjih, ki jih je danes po svetu vse več. Zaradi rži je tudi bolj odporna proti boleznim in škodljivcem. Sogovornica meni, da »je njena prednost tudi v smislu manjše uporabe sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev«. Prav zato je primerna za ekološko kmetijstvo, kjer pa je skorajda ne najdemo, saj so po mnenju Kocjan-Ačkove ekološki kmetje s tem žitom še premalo seznanjeni.
Največje pridelovalke so evropske države
Tritikalo so tradicionalno največ sejali v evropskih državah, Severni Ameriki in Kanadi. Največ tritikale v svetovnem merilu po podatkih iz leta 2017 uspeva na Poljskem (1.000.000 hektarjev), s pol manj pridelka ji sledi Kitajska, tik za njo pa so Belorusija, Nemčija, Francija, Španija, Rusija, Madžarska, Romunija in Litva. Vse več pozornosti tej poljščini pripisujejo v azijskih in afriških državah, ravno zaradi odpornosti proti suši, za kar je zaslužen dobro razvit šopast koreninski sistem z veliko sposobnostjo črpanja hranil in vode. Na globalni ravni se tako vse bolj zavedajo prehranskega potenciala tritikale, ki vsebuje tudi beljakovine, uporabljajo jo seveda za kruh, ki je običajno bolj zbit od pšeničnega in rahlejši od rženega. Med enajstimi najpogosteje gojenimi žiti na svetu je tritikala na devetem mestu; na zmagovalnih stopničkah si sicer sledijo pšenica, koruza in riž, zadnje mesto pa zaseda kvinoja. A kot danes dobro vemo, je kakovost posameznih hranil večkrat pomembnejša od njihove količine.
Vrnimo se na domačo grudo: sogovornica nam je razložila, da če upoštevamo količino tritikale, ki se uporablja še za silažo in bioplin, imamo v naši državi skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka. Če te številke primerjamo s pšenico, s katero smo samooskrbni približno 50-odstotno in je v povprečju pridelamo pet ton na leto, ugotovimo, da bi lahko šli v korak s časom in križano poljščino bolje izkoristili.
