Pred evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu je danes potekala ustna obravnava v meddržavni tožbi Slovenije proti Hrvaški zaradi Ljubljanske banke. Slovenija je tožbo vložila že leta 2016 in v njej Hrvaški očitala onemogočanje delovanja Ljubljanske banke pri izterjavi zapadlih terjatev od komitentov nekdanje banke, medtem ko je morala Slovenija kot lastnica banke poravnati terjatve do nekdanjih deviznih varčevalcev z neprenesenimi vlogami.
Po mnenju naše države Hrvaška krši konvencijo o človekovih pravicah, ker je bila Ljubljanska banka s sistematičnim ravnanjem hrvaške sodne in izvršne veje oblasti v dolgotrajnih postopkih protipravno prikrajšana za svoje premoženje in pošteno sojenje. Že leta ne more priti do okoli 429,5 milijona evrov terjatev, ki ji jih med drugimi dolgujejo še vedno obstoječa pomembna hrvaška podjetja, kot so Agrokor, Ina, IPK Osijek in Belje. Prav toliko znaša slovenski tožbeni zahtevek za odškodnino od Hrvaške. Hrvaški minister za gospodarstvo Darko Horvat je danes v Zagrebu zagotovil, da bo uradni Zagreb spoštoval vsako odločitev evropskega sodišča za človekove pravice.
Sodišče je danes z obravnavo zbiralo informacije za odločitev, ali je sploh pristojno presojati v zadevi. Odločitev naj bi po ocenah Slovenije sprejelo najpozneje v prvi polovici naslednjega leta.
Ana Polak Petrič: Slovenija ima pravico do tožbe
Obravnava je potekala pred velikim petnajstčlanskim sodnim senatom pod vodstvom grškega sodnika Linos-Alexandreja Sicilianose. Temeljno stališče Slovenije je bilo, da tudi pravne osebe v državni lasti uživajo pravico, da država v njihovem imenu vloži tožbo proti drugi državi. Po pričakovanjih so slovenski predstavniki trdili, da je sodišče pristojno obravnavati zadevo. V svojem nastopu je Ana Polak Petrič, visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo, izpostavila pravico države do meddržavne tožbe proti drugi državi, če meni, da je ta kršila evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Prav tako je zagovarjala stališče, da lahko tožbe zadevajo tudi pravne osebe in ne le nevladnih organizacij oziroma posameznikov. »Iz evropske konvencije jasno izhaja, da imajo vsi posamezniki in pravne osebe zajamčene pravice. Če bi sodišče slovensko tožbo zavrnilo, bi to pomenilo, da pravne osebe, ki so v državni lasti, teh pravic ne uživajo ter da strasbourško sodišče ne more zagotavljati varstva njihovih pravic,« je dejala Polak-Petričeva, ki je sicer sodnemu senatu še pojasnila, da je Slovenija izčrpala vsa domača pravna sredstva, preden se je obrnila na sodišče v Strasbourgu. Podrobneje je upravičenost tožbe senatu predstavil zagovornik Slovenije Ben Juratowich.
Jeremy McBride: Primer je nenavaden
Prav nasprotna stališča, zakaj slovenska tožba ni dopustna, sta imela hrvaška zagovornika Štefica Stažnik in Jeremy McBride.
»Ta primer je nenavaden, a hkrati pomemben in znan,« je uvodoma dejal McBride in nato argumentiral, da se sploh ne dotika človekovih pravic, temveč gre za gospodarske koristi tožeče stranke. Spomnil je, da sodišče tožbe ni sprejelo že leta 2015, ko je ocenilo, da gre v primeru Ljubljanske banke za pravno osebo.
V svojem nastopu je zagovarjal hrvaško stališče, da je Ljubljanska banka državna entiteta, s tem pa sodišče za človekove pravice v Strasbourgu ni pristojno za ta primer. Prav tako je ocenjeval, da Ljubljanska banka ni izkoristila vseh notranjih pravnih možnosti, preden se je obrnila na sodišče.
Slovenija trdi, da so države članice Sveta Evrope po konvenciji o človekovih pravicah dolžne vsakomur in vsaki pravni osebi zagotoviti pravice in svoboščine, tudi Ljubljanski banki. Če sodišče ne bi sprejelo takšne argumentacije, bi to po mnenju Slovenije predstavljalo daljnosežen precedens. Uvedena bi lahko bila neenakopravna in samovoljna obravnava gospodarskih subjektov v državni lasti, ki poslujejo v tujih državah.
