Začel je prevzemati organizacijo zmeraj bolj zahtevnih likovnih in založniških projektov, predvsem velikih razstav (Plečnik, Fr. Mihelič). Veliko prelomnico mu je prineslo bližnje srečanje s »kranjskim polihistorjem« Janezom Vajkardom Valvasorjem. Ko smo se leta 1989 spomnili, da bi morali popraznovati tristoletnico izida njegove Slave Vojvodine Kranjske kot prvega enciklopedičnega prikaza našega obstajanja, je Gostiša skoraj samoumevno dobil nalogo, da organizira o njem veliko razstavo. Spomnil se je Valvasorjeve zapuščine, shranjene v zagrebški nadškofijski knjižnici, zvečine še neobjavljene, ter dosegel – z izdatno pomočjo ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja – njeno izposojo za ljubljansko razstavo. Dogodek je bil impozanten, za Gostišo pa tudi skorajda usoden, saj se je poslej skoraj scela posvetil reševanju unikatne ranljivosti te dragocenosti. S prizadevnostjo, strokovnostjo in požrtvovalnostjo je postopoma poskrbel za ves njen natis. Spotoma je tudi še diplomiral in pri 84 letih doktoriral – o tem je šel na grob poročat svoji materi, ker je bil prepričan, da ji je to ostajal dolžan.

Ves čas je ostajal prepričan Žirovec. Ko je nekdanji Valvasorjev odbor pri GO SZDL Slovenije v devetdesetih do velike mere kar sam prenesel na SAZU in ga preformiral v Valvasorjevo fundacijo, ga je SAZU imenovala za svetovalca, tako dragocen se ji je zdel, in je poslej deloval pod njenim okriljem. Luksuzni ponatis velike Valvasorjeve zbirke evropske grafike v 18 oziroma 17 velikih knjigah (ena se je v stoletnih časih zgubila) je v tem času postal ena najodličnejših izkaznic naše vrhnje umetniške in znanstvene ustanove. Seveda so mu za vse to podelili različna ugledna priznanja – za založniške dosežke Schwentnerjevo, za zasluge pri ohranjanju kulturne dediščine Trubarjevo; mesto Ljubljana mu je podelilo počastitveno listino, rodne Žiri podobno. Vseh se je po otroško čisto in obenem nerodno veselil.

Tudi v upokojenskem domu Notranje Gorice, kjer je pod konec življenja našel prijazno zavetje, je za svoje sostanovalce pripravil še nekaj predstavitev svojega dela – dokler ga teden dni pred 96. rojstnim dnem ni dohitela usoda vsega živega in ni dokončal svojega nepopustljivo ustvarjalnega, bogato plodnega življenja. Prav vsaka fraza bi ob tej izjemni zapuščini bila v trenutku njegove smrti plehka. Njegovo delo je njegov spomin.

Matjaž Kmecl