Smo pa veliko bolj razumevajoči in potrpežljivi, ko stojimo v vrsti za zdravnike in čakamo na specialistične preglede, zobne aparate, operacije, izvide… Kakšna sreča, da se za porode še ni treba naročiti in postaviti v čakalno vrsto (ali pač, le da tega ne vem). Ko tako pohlevno plačujemo zdravstvene prispevke in dodatna zavarovanja, se tolažimo, da navsezadnje imamo solidarno javno zdravstvo. To skrbi predvsem za preživetje in dobro zdravje zavarovalničarjev in raznih zdravstvenih zavodov z odlično usposobljenimi administratorji, informatiki, ekonomisti, svetovalci in ministri. Zdravniki in medicinsko osebje so v celi zgodbi postali prav tako nepomembni kot pacienti. Če nočeš ti delati, bo pa kdo drug. Vendar, kaj se zgodi, ko drugih ni več? Ko naši izučeni in dobro šolani kadri, naveličani raznih igric in nesmiselnih zdravstvenih ukrepov, odidejo drugam, v tujino, kjer so vsaj pravila igre jasna.

Kaj pa solidarni plačevalci prispevkov? Tudi mi lahko gremo drugam – ko se naveličamo čakanja na Godota, se lahko obrnemo na koga izmed alternativnih zdravilcev in privatnih klinik, ki nas bodo z veseljem sprejeli in nam izstavili nič kaj solidaren račun (pa tudi tega ne vedno). Zavarovalnice nas prav prisrčno vabijo v dodatne pakete zavarovanj, s katerimi bomo vsi prvi v vrsti – četudi je to fizično nekoliko nerodno. Težko si predstavljam zdravnika, ki lahko na mah pregleda pet ljudi, ne da bi jih slekel, ali vsaj posedel na stol – morda gre za specialistično skupinsko prakso z neko vrsto hipnoze, ob kateri se pacienti držijo za roke in pojejo, medtem pa jim zdravnik pregleduje ušesa, meri temperaturo in pritisk. Uau, to je že znanstvena, da ne rečem zdravstvena fantastika.

Reklame za zdravila so lahkotne in igrive, v njih nastopajo stari in mladi; prav ljubko je izkoriščanje otrok, ki zdravila reklamirajo (in kasneje tudi uživajo) kot ene izmed številnih bombončkov za krepitev telesa in duha. Glede čakalnih vrst pa bi ministru in vladi bilo kaj bolj jasno, koliko nas je, če bi se vsi zbrali pred parlamentom in se pustili prešteti. Brez računalniških trikov in (ne)obdelav. Bomo »koristniki« javnih zdravstvenih storitev samo potrpežljivo gledali, kako se ta, nekoč vzoren zdravstveni sistem iz dneva v dan, od ministra do ministra podira? Kdaj bomo temu načrtu rekli odločen »ne«?

Naša država je vedno bolj podobna lepim Potemkinovim vasem – z urejeno fasado in cvetličnimi lončki, ki jih v ozadju dopolnjujejo vedno bolj številčne nagrobne sveče. Prižgane tistim, ki so se naveličali čakati, ali pa samo niso dovolj potrpežljivo stali v vrsti.

Mimi Šegina, Domžale