Pokalna tekmovanja se v Sloveniji igrajo tako, da se najboljši klubi priključijo šele v končnici, a bi morali začeti na dnu, na začetku. To bi pomenilo, da bi se recimo Olimpija že v prvem krogu srečala z Jevnico ali pa s Kisovcem, Maribor bi moral v Jurovski Dol, Domžale pa recimo k Čentibi ali h Graničarju v Pince Marof. Tako je s pokali v tujini. Poglejte Anglijo, kjer se morajo Arsenal, Manchester United ali City, Liverpool in podobni na začetku pomeriti s klubi iz najnižjih mogočih lig. Med 64 moštvi v pokalu FA so bila letos tudi moštva iz četrte, pete in celo iz šeste angleške lige in velikim klubom ni bilo prav nič nerodno igrati na tej ravni.
Naj dodamo primer iz Slovenije. Vse kvalifikacijske tekme, pa naj je šlo za uvrstitev v prvo ali drugo ligo, so bile izredno dobro obiskane. V Sežani na tekmi z Gorico je bilo skoraj dva tisoč gledalcev, na povratni tekmi v Novi Gorici jih je bilo več kot dva tisoč, na tekmah za drugo ligo pa je bilo na štirih srečanjih skupno 3000 gledalcev, kar je zelo veliko. Več kot marsikje in marsikdaj v prvi ligi. To si velja zapomniti in to velja upoštevati. Pri naši nogometni zvezi bi lahko več pozornosti posvečali tovrstni dodatni ponudbi. Po eni strani bi torej morali v naše najmnožičnejše pokalno tekmovanje najboljše klube uvrstiti že na samem začetku, ob koncu ligaških prvenstev pa bi morali čim več tekem odigrati v okviru kvalifikacij. V Italiji recimo na ta način v nižjih ligah za uvrstitev v višje igrajo skoraj še en mesec. Če bodo po novem v Sloveniji tretjeligaška tekmovanja, ker bosta samo še vzhodna in zahodna liga, manj atraktivna, ker ne bo kvalifikacij, je predlog enostaven. Drugouvrščeni ekipi iz obeh lig se srečata na dveh tekmah, boljša pa igra kvalifikacije za drugo ligo s štirinajstim iz druge lige. S tem bi dobili soliden obisk, pa še štiri dodatne televizijske prenose. Predvsem pa bi nogomet (spet) približali ljudstvu.
