»Tako zelo sem se veselil poletja, zdaj pa sem si zlomil nogo. Še kakšen mesec dni bom zdaj moral počivati, kdaj bom šel domov, ne vem. To je odvisno od sodnice, ki vodi moj primer. Saj je rekla, da bo pohitela, a zdaj tako nič ne morem. Če bom izpuščen, pa bom moral najprej k babici, saj v četrto nadstropje bloka ne morem,« je bil odkritosrčen polnoletni Mariborčan, ki je na srečanje s predsednikom države Borutom Pahorjem, ki je ob dnevu odprtih vrat obiskal prevzgojni dom v Radečah, prišel z berglami.

Pahorja je zanimalo, kako dolgo je že za zidovi tega doma in kakšne načrte ima za takrat, ko bo spet na prostosti. Mariborčan je povedal, da končuje trgovsko šolo. »Kaj bom počel? Vsekakor bom iskal službo. Ko sem prišel sem, sem imel 16 let, zdaj jih imam 19 in sem praktično tukaj notri odrasel. Ne vem še, če sem se spreobrnil. Upam pa, da si bom uredil življenje. Učim se, našel sem si punco, delat pa bi rad šel v Nemčijo,« odgovori mladi Štajerec. »Čemu pa v Nemčijo?« zanima Pahorja. »Gospod predsednik, saj veste, kakšne so pri nas plače. Tu bi se učil in še delal za vsega 700 evrov. S tem pa ravno ne moreš preživeti,« je bil odkrit. Dodal je še, da se zaveda, da se je v tem času, ko prestaja vzgojni ukrep, zunaj tudi marsikaj spremenilo. »Meni bo po treh letih vse čudno. Od ljudi do avtomobilov, trgovin. Se bom moral najprej navaditi na to,« še pove. Sicer pa se za zidovi tega edinega tovrstnega prevzgojnega doma, kamor sodišča napotujejo mladoletne, ki so zagrešili kakšno kaznivo dejanje, znajdejo mladi iz vse Slovenije, pa tudi iz tujine. Njihove stiske so različne, tako kot tudi razlogi, ki so jih privedli do tu. Nekateri te raje zdržijo zase, spet drugi o njih odkrito govorijo. Tudi Primorec Alen Đido, ki je bil v Radeče premeščen iz vzgojnega zavoda v Logatcu. »Tu v Radečah je strožji režim, krive pa so bile prepovedane substance, ki sem jih užival,« pove. In doda, da je že bil na dobri poti na odprti oddelek, a ga je le teden dni prej, preden bi bil premeščen, spet »pobiskal«.

Večina brez delovnih navad

Kako shaja z drugimi fanti, pobaramo tudi Nika Kavčiča z Gorenjskega. »Kakor kdaj. Včasih dobro, včasih slabo,« pove Nik, ki je v Radeče prišel iz Zavoda Planina. »V Radeče so me pripeljali naravnost iz bolnišnice, kjer sem bil v komi zaradi predoziranja. V domu sem dobro leto dni in sem vesel, da sem tu,« še pove mladi kovinar po izobrazbi, ki je šolanje v tej smeri že zaključil, zdaj pa dela še izpite iz lesarstva. Delovni inštruktor, ki fante uri v mizarskih veščinah, prizna, da je delo s fanti zelo naporno, zlasti psihično, a so tudi svetle plati. »Težko je zlasti zato, ker vsi pridejo brez kakršnih koli delovnih navad. In te jim je treba najprej privzgojiti, kar pri enih uspe, pri drugih ne. A mnogi so zelo dobri in se želijo učiti in se v tej branži tudi zaposlijo,« pove inštruktor.

Vsi, tako gojenci kot zaposleni, pa so se na dan odprtih vrat pripravljali več kot dva meseca. Kot je poudarila direktorica prevzgojnega doma Jerica Lipec, je vesela predvsem uspehov gojencev. »Nekaterim v življenju uspe najti pravo pot, spet drugim ne. Mi pa smo veseli že, če kdo uspešno doseže vrh hriba, četudi nima nobene kondicije. Ali pa, ko nam zunanji delodajalci, pri katerih opravljajo prakso, povedo, kako zelo so bili zadovoljni z našimi gojenci in kako prijazni so. To me veseli in je dokaz, da smo lahko tudi uspešni,« pove Lipčeva.