Ampak, za božjo voljo, saj ne gre samo za težave in stiske zdravnikov, ki se ob takem delu zavedajo, da imajo veliko možnosti, da kaj spregledajo, pozabijo in se napačno odločijo. Sprašujem se, zakaj ni prekipelo bolnikom, ki jim je jasno, da si zdravniki, tako v ambulantah družinske medicine kot tudi v specialističnih ambulantah, za njih ne vzamejo dovolj časa. Marsikje, tudi če bi želel, zdravnik ni mogel in ne more podaljšati delovnega časa (zaradi sodelavcev, ki so nagrajevani po prisotnosti na delu, zaradi prostorskih omejitev itd). Bolniki povsem neprimerno obravnavo z »dober dan in nasvidenje« prenašajo, kar kaže na neverjetno potrpežljivost in skromnost naših bolnikov. Podatkov o kakovosti in uspešnosti našega dela v ambulantah in ob postelji bolnikov pa tako in tako nimajo.

In kaj se dogaja ob tem te dni? Nekdo med zdravniki je izjavil, da je tako in tako že izstopil iz Fidesa (torej se ne bo držal standardov modre knjige) in bo dopoldne pregledal 60 bolnic ter popoldne še dodatnih 30 (te seveda za dodatno plačilo). Ni mi jasno, ali je želel poudariti nestrokovnost takega početja, i opozoriti politiko na nevzdržno stanje ali se je le pohvalil, kako dober je. Mediji so 31. maja 2019 objavili izjavo vodje ene največjih bolnišnic v Sloveniji, ki očitno ne ve, kaj je srž problema, in ves gnev zvrača na sindikat. Slišalo se je celo izjave, da »to szaj presega vse meje« in da se mora ta norija nehati, da ideje sindikata pomenijo propad našega zdravstva in naj pomislijo, ali so pripravljeni prizadetega bolnika zaradi dejstva, da njemu pripada za obravnavo enega bolnika toliko časa, »poslati domov«?

V nasprotju s to izjavo, ki kaže na popolno nerazumevanje problema, je minister v svojih izjavah deloval racionalno, razumno, zavedajoč se druge plati problema, to je pomanjkanja časa zdravnika ob obsegu dela glede na zahtevne odločitve zdravnika. V ilustracijo naj navedem, da sem v svoji praksi srečal vrsto bolnikov, ki so bili poslani k specialistu prepozno, brez možnosti za ozdravitev oziroma učinkovito zdravljenje, ker zdravnik ob prvem obisku, v stiski s časom, morda nezbranosti ali utrujenosti, ni pomislil na najbolj usodno diagnozo. Stanje si dovolim problematizirati še naprej. Da direktor, ki ni vpet v stroko, ki dogajanja v zdravstvu ne razume in deluje populistično ter služi politiki, bistva problema ne razume, je morda še razumljivo, a kje je zdaj strokovni direktor? Povsem nerazumljivo je, da se ne oglasijo strokovna združenja, stroka.

Kje pa so s svojimi stališči predstojniki klinik, profesorji, strokovnjaki? Ali dejstvo, da mora zdravnik pregledati 60 bolnikov v času ene ambulante, ni morda tudi strokovni problem? Zakaj so tiho? Zakaj je tiho strokovni svet pri ministru? Zakaj je to zdaj le problem sindikata? Tega ne razumem. Je to pravi razlog, zakaj naše zdravstvo ne deluje, kot bi moralo? Ali morda tudi strokovni vrh razmišlja kot večina prebivalstva, »saj ni vredno, saj nič ne pomaga«? Ali se morda ne želijo zameriti politiki, kajti na žalost so pri nas tudi položaji v stroki »odvisni« od politike?

Vsa ta dogajanja v povezavi z modro knjigo in standardi so le še dodaten lep primer neučinkovitosti in zmedenosti naše družbe in zrcalo tega, kakšne ljudi imamo v vodstvih zdravstvenih ustanov.

Prim. Janez Remškar, dr. med., Ljubljana