Naj takoj povem, da se s pismom v popolnosti strinjam, da se pobudi pridružujem in da menim, da smo lahko srečni, da premoremo šentflorjanci še kak um, ki nam kdaj pa kdaj pove, kdo smo in kako napačno hodimo. »Realpolitik« pa bo odziv tistih, ki se takim razmislekom ne bodo nikoli niti približali, ker da je svet pač tak, in ker dokler bo tak ali (po Miru Ceraju, ko je bil še premier) dokler ne bodo vse jedrske sile privolile v prepoved jedrskega orožja, tudi mi tega ne bomo storili in se bomo vedli skladno s tem. Gre za vprašanje pridružitve (ali ne) k pogodbi Združenih narodov izpred dveh let o tovrstni prepovedi. Naš sedanji zunanji minister je sicer dodal, da je naša država vselej bila, pa tudi on sam, za svet brez tega orožja, ampak da je »pogodba v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna«. V čem naj bi bila radikalna in nerealna, ni pojasnil, a razlog naše vzdržanosti je preprost: Slovenija je med članicami zveze Nato med najbolj bogaboječimi, zlasti ker jih vsakič sliši bodisi od generalnega sekretarja zavezništva Stoltenberga bodisi od glavne figure na tej šahovnici, ameriškega predsednika Trumpa, da je malopridna, ker ne prispeva k skupnemu proračunu Nata svojih dveh odstotkov BDP. Ker zviševanje teh sredstev poteka počasi, se skuša izkazati vsaj s pridnostjo in zvestobo do partneric, ki jedrsko orožje posedujejo in jim niti na pamet ne pade, da bi se mu odpovedale.

Sicer v 14 členih severnoatlantske pogodbe nisem našel besede o tem, da si se s podpisom k njej zavezal tudi k soglašanju z njeno jedrsko doktrino, kar pomeni, da jo s privolitvijo v pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja v ničemer ne bi kršili. A kaj bi, saj bi radi bili bolj papeški od papeža.

Ko je bila na pobudo gibanja ICAN, s katero so si mimogrede njegovi aktivisti zaslužili Nobelovo nagrado za mir 2017, pogodba Združenih narodov kak mesec prej sprejeta in smo v Sloveniji izvedeli, da se je bila pri tem naša država vzdržala oziroma da sploh ni sodelovala pri njenem nastajanju, smo z Mirovnim inštitutom oziroma njeno takratno direktorico Nežo Kogovšek Šalamun in profesorjem Miroslavom Gregoričem spisali poziv k podpori omenjeni pogodbi. Zbrali smo le nekaj več kot 1300 podpisov, res da tudi eminentnih intelektualcev, a zagotovo premalo, da bi razglasili zmago. Med podpisniki je bil tudi sedanji predsednik vlade Marjan Šarec, a takrat je še tekmoval s Pahorjem za mesto na Erjavčevi 17. Potem je na to pozabil. Večkrat sem ga pozval k doslednosti oziroma k podpori vlade omenjeni pogodbi OZN, a zaman.

Vse to priča o tem, kako smo z mirovniško kulturo v Sloveniji izjemno skromni, če celo v bolj levi kot desni vladi ne premoremo pomembnejšega dejanja v smeri opredeljevanja za svet brez orožja, še zlasti jedrskega. Da bi zmogli dovolj samozavesti, da bi vsaj povprašali javnost, ali še naprej z zvezo Nato ali raje brez nje, tako kot Avstrija, Finska, Švedska, Švica, namesto da to članstvo poveličujemo in narodu serviramo puhlice o tem, da smo samo z njim zares varni. S tem bi bil storjen že prvi, občuten korak. Ali vsaj drobec poguma in glas za pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Nič od tega, žal, dragi Knafelc in spoštovana dr. Kornhauserjeva.

Pomnim, ko smo na začetku 70. let množično in dnevno protestirali zoper ameriško agresijo v Vietnamu. Danes imamo Trumpa, ki ogroža prihodnost planeta že s samim prezirom pariškega podnebnega dogovora, da ne naštejem vsega drugega, pa ni niti enega resnega shoda pred veleposlaništvom ZDA, predsednik republike se celo objema s Trumpovim ministrom za energetiko Rickom Perryjem, ki tako kot šef trdi, da je svetovna znanost v zmoti, ko pravi, da je za podnebne spremembe pretežno kriv človek. Če so to naši prijatelji, naj se nas vsi skupaj usmilijo.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper