Med drugim je idejno zasnoval zdaj že znameniti celjski sejem erotike, ustanovil zavod za kulturo pornografije 69, bil pa je tudi pobudnik slovenske trdoerotične filmske produkcije in je kot režiser podpisal več celovečernih pornografskih filmov, med njimi sta bila tudi Zajtrk petelinov (pornografska priredba filmske uspešnice Petelinji zajtrk, 2011) in pa Gremo mi po svojo (pornografska parodija znanega mladinskega filma o tabornikih Mihe Hočevarja), kjer so ob uveljavljenih tujih imenih tega žanra dobili priložnost tudi domači talenti, na primer takrat razvpiti starleti La Toya in Urška Čepin. Modic je bil v tem pogledu vsekakor gonilna sila destigmatizacije (in kulturne legitimacije) pornografije pri nas.
Vendar pa industrija vsebin za odrasle niti ni bila edini tabu, o katerem je ta vztrajni borec proti vsem predsodkom spregovoril odkrito in neposredno. Ko je pred leti zbolel za rakom na črevesju, je o svojem spopadanju s težko boleznijo, poteku zdravljenja in občutkih, ki se mu ob tem porajajo (o čemer večina bolnikov molči, večina drugih pa tega raje ne sliši), redno poročal na družbenih omrežjih. V javnosti se je zadnja leta sicer pojavljal le redko. kul
V nedeljo, 9. junija, je po težki bolezni v večna lovišča odšel naš prijatelj in dolgoletni sodelavec Mladine Max Modic. Star je bil 55 let. Poleg novinarstva se je ukvarjal tudi s filmsko kritiko in filmsko produkcijo. Ohranili ga bomo v lepem spominu. https://t.co/Oi0x7R51Se
— Mladina (@SpletnaMladina) June 10, 2019
