Toda to ni pravi način za soočenje z izzivom, ki ga predstavlja Kitajska. V naslednjem obdobju (od enega do štirih let) lahko ZDA vsekakor povzročijo veliko škode Kitajski z dvigom carin, prepovedjo kupovanja tehnologije in drugimi ukrepi trgovinske vojne. Toda ZDA bodo s tem povzročile veliko škodo tudi sebi, na koncu pa bo Kitajska izgubila manj. Medtem ko namreč kitajska vlada lahko kupi kitajske izdelke, ki bi morali biti prodani v ZDA, s čimer bo preprečila množično brezposelnost in socialne nemire, pa bo ameriška vlada težko naredila nekaj podobnega za ameriške delavce, ki bodo ostali brez dela, ker se bo zaprl kitajski trg.

V srednjeročnem obdobju (od 5 do 10 let) pa se bodo ZDA soočile še z veliko večjimi težavami, ker bo Kitajska začela zamenjevati ameriške potrošnike in dobavitelje s potrošniki in dobavitelji iz Evrope in Japonske. Obenem bodo ZDA, ki so v zadnjem času močno poslabšale odnose s Kitajsko, s težavo prepričale kogarkoli, naj prevzame kitajsko vlogo kot trgovinski partner in kot investitor. Da postaneš svetovni norček, navsezadnje nekaj stane.

Zato je povsem mogoče predvideti, da bo ameriški poskus odločnega in trdega ravnanja s Kitajsko samo pospešil relativni zaton ZDA in Kitajski prepustil delno prevlado v svetu, čemur se ta že približuje. Za ameriško geopolitično ali celo vojaško opcijo pa je malo manevrskega prostora. Po več kot dveh letih kaotičnega unilateralnega ravnanja je Trumpova administracija zapravila vsako možnost sodelovanja z drugimi državami z namenom, da se ustavi vzpon Kitajske.

Po Trumpovi volilni zmagi leta 2016, ki je ni nihče pričakoval, bi lahko republikanci v kongresu, ki zatrjujejo, da podpirajo svobodno trgovino in ameriško »soft power«, zahtevali, da se novi administraciji postavi meje. Namesto tega so se pridružili kultu osebnosti in postali Trumpovi klečeplazniki. Po dveh letih so ameriška zavezništva v svetu resno oslabila, celo veliko bolj kot po katastrofalnih vojnah predsednika Georgea W. Busha. ZDA ne bodo nikoli več dosegle ugleda, ki so ga imele leta 2000, in najbrž si tudi ne bodo mogle ponovno pridobiti šibkega, a še vedno solidnega geopolitičnega položaja iz leta 2016.

Kar se vojaške opcije tiče, Trumpova administracija menda res dopušča možnost nove hladne vojne z občasnimi pravimi vojaškimi konflikti, ki bi jih v imenu ZDA vodile države zaveznice. In vendarle nihče prav dobro ne ve, kaj bi lahko bila hladna vojna enaindvajsetega stoletja. Najbrž pa smo lahko prepričani, da ne bo šlo za jedrsko konfrontacijo, množične napotitve velikega števila vojaških enot, spodbujanje vojaškega upora na kolonialnih ozemljih ali kakšno drugo obliko imperialističnih pustolovščin, ki so bile sestavni del izvorne hladne vojne. Nedvomno medsebojno uničenje – vsaj upamo – še vedno izključuje jedrski spopad ali mobilizacijo konvencionalnih sil, poleg tega ni več pravih kolonialnih sil.

Če pa razmislimo o vseh »neznanih neznankah«, povezanih s kibernetskim vojskovanjem, nimamo nekega oprijemljivega modela, ki bi nam lahko pomagal videti v prihodnost. Verjetno bo konflikt velikih sil imel obliko, ki jo je pruski general Carl von Clausewitz označil za »politiko z drugimi sredstvi«, a še vedno ne vemo, čemu bi bila lahko podobna. Ko se soočamo s takimi negotovostmi, je nespametno, da se vodi politiko z drugimi sredstvi, ki niso politika.

Kaj morajo torej narediti ZDA, da bi utrdile svoj položaj nasproti Kitajski?

Za začetek bi morala takšna politika pokazati, da ima bolj sposobno in manj koruptivno vlado kot Kitajska – da je še vedno zdrava demokracija, ki je zavezana vladavini prava in pravni državi. Napore bi lahko usmerila tudi v izboljšanje sektorja visokih tehnologij, tako da bi sprejemala delavce in ideje iz drugih delov sveta in jih velikodušno nagrajevala. Pokaže naj, da je zmožna preseči politične blokade, izboljšati zdravstveni sistem, modernizirati infrastrukturo, kot je to potrebno v tem stoletju, in investirati v nove energetske vire. Navsezadnje lahko začne omejevati pretiran politični vpliv najbogatejših. Tako bi lahko spet ustvarila družbo, v kateri imajo državljani boljše pogoje za življenje kot njihovi predhodniki, ker so sadovi gospodarske rasti pravično razdeljeni.

Skratka, ZDA bi lahko začele postajati to, kar bi bile, če bi leta 2000 na predsedniških volitvah zmagal Al Gore, če bi Hillary Clinton premagala Trumpa in če republikanska stranka ne bi opustila svojega domoljubja. Takšne ZDA bi po svetu spoštovali in imele bi več kot dovolj diplomatske moči, da bi ustvarile konstruktiven in strateško pameten sporazum z vse močnejšo Kitajsko. Da bi ZDA našle odgovor na najpomembnejši geopolitični izziv tega stoletja, bi se morale zazreti vase, ne v tujino.

J. Bradford DeLong, profesor ekonomije na University of California v Berkeleyu, je bil pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije.

© Project Syndicate, 2019