Ustrezna obravnava nasilja neposredno po dogodku je pomembna tudi po pravni plati, saj se lahko kasneje izkaže, da je imel neki nasilni izpad večjo težo, kot se je zdelo na prvi pogled. Ker pa načelo prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari državljane varuje pred tem, da bi jih za isto dejanje kaznovali večkrat, se lahko zaplete.
Eden izmed tovrstnih primerov je tudi nasilni incident iz Zasavja, kjer se je nasilnež lotil skupine, v kateri je bil tudi oškodovanec, kateremu je zagrozil, da ga bo zadavil, in ga je tudi že prijel za vrat in začel uresničevati svojo grožnjo. Žrtev mu je ušla, nasilnež pa je za njim še vpil, da ga bo pokončal. Zaradi nasilnega izpada so posredovali policisti in glavni akter je bil kaznovan za prekršek zoper javni red in mir. Oškodovanec je nato zoper nasilneža podal predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja grožnje, za katerega je najvišja zagrožena kazen eno leto zapora, tožilstvo pa je v dogodku prepoznalo kaznivo dejanje in vložilo obtožni predlog.
A na trboveljskem sodišču je primer padel prav zato, ker je bil nasilnež že kaznovan za prekršek. Čeprav se je tožilka pritožila, je tudi višje sodišče v Ljubljani sklenilo, da sta opis prekrška in opis kaznivega dejanja v ločenih postopkih vezana na enaka dejstva, tako da ponovna obravnava in sankcioniranje nasilneža za isto dejanje ni mogoče.
V podobnem primeru drugačna odločitev
Nikakor pa v takšnih primerih ne gre za avtomatizem, v smislu, da bi bil storilec v vsakem primeru kasnejše kazenske odgovornosti razbremenjen, čim bi od policistov pred tem že prejel položnico. Ljubljansko višje sodišče je namreč pred kratkim v zelo podobnem primeru odločilo drugače.
Šlo je za nasilni izpad storilke, ki je v navalu besa v oškodovanko namerno zapeljala z avtomobilom in jo zadela v stegno, nato pa jo je še oklofutala. Tudi v tem primeru je nasilna voznica najprej prejela položnico zaradi prekrška, nato pa je tožilstvo vložilo še obtožbo zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe. Sodišče na prvi stopnji (ljubljansko okrajno sodišče) je tudi tokrat ocenilo, da je bila napadalka za svoj napad že kaznovana s položnico za prekršek zoper javni red in mir, vendar je bila v tem primeru tožilka s pritožbo uspešna.
Višji sodniki (dva člana senata sta bila ista kot v prejšnjem primeru) so tokrat presodili, da je nasilni ženski vseeno mogoče soditi še za kaznivo dejanje, tako da so sodbo razveljavili in primer vrnili v ponovno sojenje. Sklenili so namreč, da je kot prekršek inkriminiran že sam udarec, ne pa tudi poškodbe, ki so pogoj pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe. Za prekršek je bilo tako že dovolj, da je storilka svojo žrtev udarila, ker jo je tudi poškodovala (udarnina glave in ušesa, izvin in nateg vratne hrbtenice, hematom na rami, nadlakti in podlakti) in poškodbe niso bile zajete v opisu prekrška, pa so v tem primeru ocenili, da »ni podana objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem«. Zaradi česar je storilka, čeprav je šlo prav tako za en in isti dogodek, lahko kriva še kaznivega dejanja.
O podobnih vidikih tega pravnega vprašanja, pri katerem so mogoče različne interpretacije, je v preteklosti odločalo tudi vrhovno sodišče – prav tako različno glede na konkretne okoliščine. Je pa očitno, da lahko policisti s prehitrim ukrepanjem po zakonu o prekrških v nekaterih primerih onemogočijo kazenski pregon storilcev, čeprav se izkaže, da so v resnici storili kaznivo dejanje.
