Po Pavli Jesih je bila Danica Blažina prva ženska, ki je splezala Čopov steber. Opravila je vrsto težkih plezalnih vzponov, vedno pa je, kot pravi, plezala zaradi uživanja, ne zaradi priznanja drugih. Z enakim motivom je šolarje na Obali, kjer živi že skoraj 70 let, vodila v hribe in jih učila smučanja. Zadnja leta Danici zapolnjuje čas skrb za življenjskega tovariša Sandija Blažino, nekdanjega vrhunskega alpinista, na stare dni pa žal doma prikovanega na bolniško posteljo. Sama je pri enaindevetdesetih še zelo vitalna. »Nimam težav, srce je upehano, a zdravila pomagajo. Skoraj vse delam sama,« pravi.
Rodila se je v Podnartu, otroštvo je preživljala v hišici starega očeta in stare mame, v naravi. Starši so ji umrli zgodaj, njena teta in skrbnica je bila med vojno v internaciji v Ravensbrücku, Danica pa je živela v internatu v Ljubljani, kjer je dokončala študij. Leta 1949 so jo sprejeli v desetdnevni ženski alpinistični tečaj v Vratih. »Zdaj se zdi strašno slaven, čeprav ni bil. Bilo pa je lepo,« se spominja. V tistem času sta se spoprijateljili s Stazo Černič, za katero Danica pravi, da je bila odlična plezalka.
Danica je na začetku največ plezala z Radom Kočevarjem, tudi težke smeri. »Ena od prvih je bila Skalaška z Ladjo v triglavski steni, brez problema, čeprav so mi čevlji razpadli,« se nasmeje. Potem so priredili odpravo v Bosno, bilo jih je 14, živi so le še Rado, Sandi in ona. Takrat sta se s Sandijem zbližala in leta 1952 sta se preselila v Koper. Na poročno potovanje sta šla plezat, najprej Dibonovo smer v Špiku, potem pa z Ginom Gobbom, direktorjem Mehanotehnike v Izoli, po Slovenski smeri v Steni.
V izolskem Delamarisu je imela dobro službo, bila je tajnica, a jo je kmalu po rojstvu hčerke Neve pustila. Še vedno je plezala. S Sandijevimi tržaškimi prijatelji so se dobivali v Glinščici in Črnem Kalu, kjer je bilo po koncu vojne vse zaraščeno. »Očistili smo plezališče in na turncu obnovili nekaj smeri ter jih nekaj napeljali na novo,« pravi in se spomni, kako so se enkrat odpeljali z morja do gorenjskih hribov s službenim motorjem. Vsi trije, ona, Sandi in Neva. Potem so kupili starega spačka, s katerim so se vozili na »odprave«. Prehodili so Matterhorn, Mont Blanc, Gran Paradiso… »Strah me je bilo plezati v Cortini, v Treh Cinah, čeprav ni bilo nič hudega. Dovolj sem bila spretna in pri močeh,« pravi. »Lepe smeri sva s Sandijem splezala tudi v Furlaniji, našim sva 'odkrila' zahodne Julijce, ki so še lepši kot naši gorenjski.«
Na Obali se je posvetila telesni vzgoji otrok, vodila jih je v hribe, pa tudi rekreaciji starejših ljudi. Tudi smučala je vedno rada. »Prve smuči sem si kupila tako, da sem bila en mesec brez kosila in večerje,« se spominja. Pri petdesetih letih starosti je naredila izpit za vaditeljico smučanja.
V prvi povojni generaciji je bil med moškimi kar izražen podcenljiv odnos do žensk v alpinizmu. Kot je Danica povedala že pred leti, se je Marjan Keršič slabšalno odzval, ko je z Radom splezala težko smer v Ojstrici. »Keršič je bil umetnik, bili smo prijatelji, prej in potem, a prišla je beseda, ki me je potrla, saj je bila takrat tista smer malo težja in še neponovljena. Bila je nevoščljivost, zgolj to,« pravi. S Kočevarjem sta še vedno v stiku. »Seveda, prijatelja sva, toliko smeri sva splezala skupaj, da so zmotno mislili, da sva fant in punca. A sva bila dobra prijatelja in še vedno sva.«
