»Ekipe na terenu, ura je 8.50. Začnite,« je v križišču Šmartinske ceste in Kajuhove ulice zahreščalo iz radiotelefona enega od policistov. Deset minut kasneje so bile cestne zapore postavljene, običajno z avtomobili nagnetena Šmartinska cesta pa je bila povsem prazna. A zgolj za trenutek, saj so že kmalu mimo peščice gledalcev z vso hitrostjo švignili kolesarji. Več kot tisoč se jih je danes spopadlo s 156 kilometrov dolgo traso kolesarskega maratona Franja. Slabi dve uri kasneje jih je iz nakupovalnega središča BTC še več odkolesarilo na 97 kilometrov dolgo preizkušnjo »male Franje«, kot krajši razdalji rečejo kolesarji.
Včasih so se tistim s čelado smejali
Med slednjimi je za startno črto tudi letos stal Bojan Mandeljc. Je eden redkih kolesarjev, ki se lahko pohvalijo z udeležbo na vseh izvedbah Franje. Odkar ga je pred osmimi leti, zgolj mesec po jubilejni 30. izvedbi, zadela možganska kap, je redni udeleženec krajše razdalje. »Zakaj bi se mučil, če pa je lep uspeh tudi, če prekolesariš krajši maraton. Tudi na čas se ne oziram, kolesarim bolj v ozadju,« je pojasnil Mandeljc. V nekoliko kasnejšem prihodu v cilj vidi še vsaj eno prednost. »Če prikolesariš v gneči, te nihče ne opazi. Če si bolj pri koncu, pa imaš prosto pot v cilj. Ni kolone kot na morje,« se je zasmejal. Letos se je zaradi slabega vremena pripravljal manj, a njegov cilj je ostal nespremenjen: »Priti živ in zdrav v cilj. In tako spočit, da lahko pivo, ko ga naročiš za pultom, prineseš do mize, ne da bi ga polil.«
Mandeljc se spominja, da so se pred leti smejali kolesarjem, ki so na start Franje – takrat še v Tacnu – prišli s čelado. »Danes je obratno. Oprema in kolesa so precej drugačni,« je ugotavljal. In res je pogled na pisano druščino kolesarjev v Ameriški ulici razkrival, da tudi rekreativci preizkušnjo jemljejo precej resno. Čeprav je bil eden od startnih prostorov namenjen tudi tistim s »poniji in drugimi posebnimi kolesi«, so prevladovali udeleženci na cestnih kolesih, specialkah. Nekateri so bili oblečeni v majice, ki so z napisi razkrivale njihovo udeležbo na preteklih kolesarskih tekmovanjih, drugi v rumeno-črni opravi, prav takšni, v kakršni je pred dobrim tednom na dirki po Italiji navduševal Primož Roglič.
»Vsak kolesar sanjamaraton Franja«
Medtem ko si je manjša skupinica kolesarjev polnila žepe z energijskimi ploščicami in vmes kovala načrte, kako izboljšati lanski rezultat, je Eva Živanovič start pričakovala z manj tekmovalnega naboja. »Kolesarjenje je lep šport, ki ti omogoči nove izkušnje. Vidiš stvari, ki jih z avtom ne bi. Tudi tokrat grem predvsem po lepo izkušnjo,« je povedala kolesarka, ki se je Franje udeležila prvič.
»Ali so med nami tudi pesniki? Vsak kolesar sanja…« je množico danes nagovoril Tone Fornezzi - Tof, kolesarji pa so mu soglasno odgovorili: »Maraton Franja!« Prav na pobudo Toneta Fornezzija - Tofa in pod taktirko Zvoneta Zanoškarja so kolesarji leta 1982 pedale prvič zavrteli v sklopu maratona Franja. Takrat se jih je tekmovanja udeležilo okoli 700, letos so organizatorji našteli približno 7000 udeležencev v treh dneh. Franja se je namreč razvila v tridnevni dogodek, ki se je v petek začel z vožnjo na čas, v soboto nadaljeval z Barjanko ter družinskim in otroškim maratonom, kolesarski konec tedna pa so danes sklenili z velikim in malim maratonom Franja.
