Za mnoge je bil to najlepši čas njihovega življenja, so povedali med objemi in rokovanjem, in da so se takrat stkala prijateljstva, ki trajajo vse do danes. Ko je partizanski pevski zbor na Livadi zapel brigadirsko himno, jih je potegnilo v pesem in so zapeli z zanosom iz časov, ko so mladi in polni entuziazma vihteli krampe in lopate in zgradili nekaj, kar služi še današnjim generacijam.

Delovne akcije so se začele že takoj po drugi svetovni vojni, je spomnil Jože Hartman, že leta 1945 so ljubljanski brigadirji odšli v Bohinj, kjer so pripravljali drva za ogrevanje Ljubljančanov. Nastanili so jih v hotelu Zlatorog, a ko so jih pripeljali v sobo v depandansi hotela, kjer naj bi spali, jih je spreletel srh. Stene so bile še vedno okrvavljene, nemški gestapovci so imeli med vojno sedež v Zlatorogu, v tej sobi pa so očitno mučili svoje ujetnike.

»Tedaj v Zlatorogu ni bilo luči, ker ni bilo elektrike,« se spominja Hartman, in tudi tega, kako so težavo rešili. »Eden od nas, ki se je malce spoznal na elektriko, je iz Bohinjske Bistrice napeljal pozitivno žico, negativno smo dali pa samo v zemljo in je gorelo,« se spominja.

Spali so na praproti, v roke so jim dali puške

Za brigadirje tistega časa je bilo nekaj posebnega, če so lahko odšli na zvezno delovno akcijo. Hartman pa se spominja, da so tudi tam začeli iz nič. »Spali smo na tleh, resda so imeli šotori dno, to pa je bilo tudi vse. Napotili so nas, naj naberemo praprot, da nam bo mehkeje, a se je ta po nekaj dneh polegla, v takšni 'postelji' pa si je takrat marsikdo pridelal revmo,« se spominja. Takrat so se železniške proge gradile na roke, brez kakršnih koli strojev, s krampom in lopato, v treh izmenah, tudi ponoči.

Za fante, ki so bili takrat stari 16 let, je bilo nekaj posebnega, da so jim dali v roke puške in jih poslali stražit. Ker so se v okolici še vedno potikale četniške skupine, so lahko ustavili vsako vozilo, ki je peljalo po bližnji cesti. Stane Kranjc se spominja, da jim je nekdo, ki se je spoznal na orožje, pokazal, kako se s puškami rokuje, to pa je bilo tudi vse.

»Na srečo se ni zgodilo nič resnega,« se spominja Kranjc, ki pravi, da so sicer res težko garali, a da se je našel čas tudi za zabavo. In idej zanjo je bilo v mladih glavah veliko: »Fantje iz rudarske šole v Senovem so bili res klapa in avgusta jih je ob pogledu na obilico zrelih lubenic na okoliških poljih prešinilo, da bi bilo sijajno tekmovati v tem, kdo jih bo največ pojedel. A ker mora vsa voda, ki s sočnim sadežem pride v telo, nekje tudi ven, so tekmovali kar stoje v bližnjem potoku in opravili eno z drugim.«

Razlit slepič in predlog za izključitev

Spomin na ta del brigadirskega življenja je danes v mnogih bolj živ kot pa tisti na težko delo. Brigadirji pravijo, da jih je najbolj prevzelo prav tovarištvo in vzdušje, ki je prežemalo življenje v delovnih brigadah. Mnogi so bili zanj celo pripravljeni vzeti neplačan dopust. Tako tudi Vida Kolenc Najdič, Primorka, ki je, ko ji je potekel redni dopust, pregovorila delodajalca, naj ji da še dva meseca neplačanega, da bi videla odprtje avtoceste, ki so jo gradili. Tako je v brigadi delala skoraj tri mesece in res dočakala otvoritev avtoceste Paračin–Niš. Pa bi ji skoraj spodletelo, pravi, hoteli so jo namreč izključiti iz brigade.

Vida je bila sanitetna referentka, in ko se je enemu od mladoletnih udeležencev brigade razlil slepič, je z njim in zdravnico odšla v bolnišnico v Niš, kjer je tudi prespala. S tem pa je prekršila eno osnovnih pravil v brigadi, namreč, da je brez dovoljenja komandanta ne bi smela zapustiti. A Vida se ni dala, pred zborom brigadirjev je pojasnila, kaj se je zgodilo in da je morala takoj ukrepati, če je obolelemu fantu hotela rešiti življenje.

»Vsi brigadirji so glasovali za to, da ostanem v brigadi, postala sem udarnica,« se spominja Vida. Komandant njene brigade je bil Aldo Žežlin. »Bil je strog, a pošten,« pripoveduje Vida, »lani sem ga po 52 letih spet srečala na vseslovenskem srečanju brigadirjev v Velenju.«