»Bil sem star komaj nekaj mesecev, pa sem bil že tukaj, v Brestanici, in skupaj z mamo in drugimi člani družine čakal na izgon. Tu nekje smo najbrž spali,« pove Lojze Rupar iz Boštanja, medtem ko hodiva skozi nekdanji grajski hlev in konjušnico. V stavbi ni ničesar, le na tleh ob stenah »ležišča« iz slame. »Kar 50 mesecev smo bili v Nemčiji. Sestrica Ema je bila stara dve leti, ko je hudo zbolela. Oče jo je peljal k zdravniku, ta pa je le zamahnil z roko in rekel: eden lačen manj pri hiši. Veliko je takih krutih spominov,« doda.
Iz Rajhenburga so njegovo in stotine drugih družin odpeljali v eno od 400 delovnih taborišč v Nemčiji, oče je delal v tovarni letalskih motorjev in z enim kosom kruha na dan komaj preživel. »Neke noči, ko so bombe padale, smo bili že v kleti. Ljudje so jokali, molili. Vse naokoli je bobnelo, ko smo ugotovili, da mojega bratca ni, ker je ostal zgoraj v baraki v vozičku. Stekel sem ponj, medtem je bomba padla na sosednjo barako. Ko smo se po bombardiranju vrnili v barako, smo videli, da je fosforna bomba priletela prav na otroški voziček, v katerem je le malo prej ležal bratec.« Glas se mu je zatresel, solze stopile v oči. Pravi, da vojna človeka vendarle nekako okrepi. »Na življenje gledaš malo drugače. Vesel si vsakega trenutka. Vesel, da še živiš.«
Iz Rajhenburga v nemška delovna taborišča
Grajski hlevi in barake pri gradu Rajhenburg v Brestanici so bili eno največjih zbirnih taborišč. Skozenj je od oktobra 1941 do julija 1942, ko so ga zaprli, šlo v nasilen izgon v Nemčijo 45.000 Slovencev, 7500 so jih izgnali v Srbijo in 10.000 na Hrvaško, 17.000 Slovencev pa je pobegnilo pred izgonom. Izgnani so bili prebivalci s celotnega Posavja, Obsotelja, severne Dolenjske ter stokilometrskega pasu ob tedanji nemško-italijanski okupacijski meji. Na domove teh ljudi je okupator naselil 15.000 kočevskih in drugih Nemcev. Po vojni so se izgnanci vrnili v izropane ali celo porušene hiše, na neobdelana polja, posekane vinograde. Okoli 2400 izgnancev je za vedno ostalo v tuji zemlji.
Med izgnanimi je bilo več kot 20.000 otrok, mlajših od 10 let. »Za nas, otroke v izgnanskih taboriščih, je bilo zelo boleče gledati izčrpane starše, ki so se vračali s prisilnega dela. Težko smo prenašali lakoto, doživljali smo poniževanje, zmerjanje. Nekateri so morali za vsak prekršek spati na golih cementnih tleh. Najhujši pa je bil za izgnane otroke pogled na starše, ki so jih zakopali v tuji zemlji,« je spomine na krute dogodke strnila predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941–1945 Ivica Žnidaršič.
Mama jo je med bombardiranjem pokrila z listjem
Ana Dukić z Mosteca je bila stara štiri leta, ko so leta 1941 prišli nemški vojaki. »Eden je s kopitom puške tolkel po naših vratih in kričal: Gute haus! Gute haus!« Cele družine so strpali na kamione in avtobuse ter jih odpeljali v Rajhenburg. »Bilo mi je zelo slabo, saj smo bili močno nagneteni. Ničesar nismo mogli vzeti s seboj. Nato so nas z vlaki odpeljali v taborišča v Nemčiji, najprej v Strigau, nato Weimar in druga.« V Dresdnu je doživela bombardiranje. Videla je ožgane stavbe, ožgane ljudi. Med napadom jo je mama skrila pod drevo in jo pokrila z listjem. »Spomnim se domače hiše na Mostecu, ki smo jo morali zapustiti. Imela je lepa, pobarvana bruna. A ko smo se čez štiri leta vrnili, je bila povsem izropana, vse je bilo prazno, uničeno. Toda počasi smo nekako životarili.«
Samo z Bizeljskega so Nemci izgnali 3011 ljudi. »Zdaj nas je živih le še 110,« pripoveduje Ivana Kampijut, ki je bila stara leto in pol, ko so v Rajhenburg in nato naprej v Nemčijo odpeljali njeno šestčlansko družino. Bili so v petih različnih taboriščih. »Odpeljali so nas 11. novembra 1941, vrnili smo se spomladi 1945. A nismo mogli v svojo hišo, saj je bila popolnoma izropana, bila je brez oken in vrat. Nekaj časa smo bili v sosednji vasi, dokler je nismo vsaj za silo usposobili.«
Stara mama ji je umrla na Češkem na poti nazaj. »Bila je gluha, ves čas je molila. Stali smo na progi, ko je pripeljal vlak in jo povozil. Tam je tudi pokopana. Spomnim se tudi dogodka, ko je neka ženska zagrabila mojo sestro, češ kot da je njen otrok, da bi le dobila kaj hrane,« nam je pripovedovala Kampijutova, nato pa se obrnila proti steni, kjer visi tabla z imeni tisočev umrlih v izgnanstvu. Iskala je ime svoje babice Frančiške Trampuž. In ga našla.
