Sudanski generali so jasno pokazali, da ne nameravajo deliti oblasti s protestniki, ki so imeli 11. aprila največ zaslug za odstavitev diktatorja Omarja Al Baširja. Zadnje dni pa je prehodni vojaški svet, sudanska vlada generalov, nad Kartum poslal pripadnike tajne službe, bolj znane kot džandžavide. Kot nekoč v Darfurju zdaj tudi v Kartumu ubijajo, ropajo in posiljujejo. Včasih celo kot trofeje kažejo perilo mladih žensk, ki so jih posilili. Vodi jih general Mohamed Hamdan Daglo, bolj znan kot Hemetti. Že v Darfurju je vodil milice džandžavidov, zdaj pa ima Kartum za območje upora, ki ga je treba z nasiljem zatreti.
V sredo so tako iz Nila potegnili 40 trupel mladih ljudi. Nekateri so imeli zvezane roke, vsi pa hude telesne rane. Večinoma gre za protestnike pred sedežem generalštaba.
Zveza sudanskih zdravnikov je v zadnjih dneh naštela 107 smrtnih žrtev med demonstranti. Zveza zdravnikov je pomemben del zveze sudanskih poklicnih združenj, ki je decembra 2018 zaradi trikratne podražitve kruha začela organizirati proteste, ta teden pa je prešla v ilegalo. A nadaljuje odpor proti vojaškim oblastem, obenem ostaja zvesta svojemu pacifizmu. Spodbuja k protestom, postavljanju barikad, a tudi zahteva, da se protestniki ob pojavu uniformirancev z orožjem takoj razbežijo. Zveza stavi na veliko število protestnikov in podporo prebivalcev. Upa, da bo del vojske prestopil na njihovo stran, kot se je to zgodilo aprila pred padcem Al Baširja. Celo general Hemetti je tedaj podprl proteste. Še aprila so se sudanski generali dogovorili z zvezo poklicnih združenj, da bodo demokratične volitve razpisali v dveh letih. A očitno je potem med generali prevladala struja, ki je za represijo.
Tudi v Alžiriji generali proti ljudstvu
Poleg Sudancev so tudi Alžirci letos poskušali nadoknaditi to, da leta 2011 niso sodelovali v arabski pomladi. Tudi Alžirci so s protesti aprila dosegli, da je njihov predsednik odstopil. Gre za 82-letnega Abdelaziza Boutefliko, ki je na oblasti že dvajset let, čeprav je bil v zadnjih šestih letih zaradi možganske kapi povsem ohromljen. In tudi v Alžiriji se proti generalom, in sicer prav vsak petek, nadaljuje mobilizacija množic.
Generali, ki v obeh državah prijateljujejo s tajkuni ali pa imajo v svojih rokah dobičkonosna podjetja, so bili v resnici že prej na oblasti v Alžiriji in Sudanu. Tako bi se lahko izkazalo, da odstopa Bouteflike in Al Baširja sploh ne pomenita pomembne spremembe režima v obeh državah.
Sicer so alžirske oblasti po odstopu Bouteflike aretirale pet največjih tajkunov, pa tudi Saida Boutefliko, ki je kot predsednikov brat dejansko vodil Alžirijo v zadnjih šestih letih, in dva voditelja tajne službe. Glavni direktor največjega državnega energetskega podjetja pa je moral odstopiti. Toda najbrž gre samo za boj klanov v vladajoči kasti. Sami alžirski protestniki menijo, da bi moral načelnik generalštaba Gaid Salah, ki ima zdaj v rokah vso oblast, aretirati sam sebe. Bojijo se, da bodo prav generali izbrali Bouteflikinega naslednika. Ustavno sodišče pa je pred nekaj dnevi za nedoločen čas preložilo predsedniške volitve, napovedane za 4. julij. Vendar v Alžiriji vojska tokrat ni nasilno posegla, saj je še preveč živ spomin na tak poseg leta 1988, ko je bilo okoli 500 protestnikov mrtvih, v devetdesetih letih pa je v državljanski vojni, ki jo je povzročila volilna zmaga islamistov, bilo ubitih okoli 200.000 ljudi.
Navezava generalov in tajkunov
Vladajoča kasta, h kateri tako v Sudanu kot v Alžiriji sodijo tudi in predvsem generali, si že zaradi svojih materialnih interesov v gospodarstvu in privilegijev z vsemi sredstvi prizadeva ohraniti oblast. Režim Bašarja Al Asada je bil za ohranjanje na oblasti pripravljen sprejeti tudi uničenje svoje lastne domovine in množično pobijanje rojakov. Najbrž pa bosta šla Sudan in Alžirija po poti Egipta, kjer se je uveljavila prikrita vojaška diktatura Abdela Fataha Al Sisija. Najbrž bo Tunizija ostala edina arabska država, ki ji je arabska pomlad prinesla demokracijo.
