Tokrat ni bilo javnih izjav, hripavega glasu in solza, s katerimi se je pred dvema tednoma končala njena izjava pred Downing Streetom 10, v kateri je sporočila, da bo 7. junija odstopila s položaja voditeljice vladajočih konservativcev. Je pa res, da smo na sporočilo o tem, da je res odstopila (ciniki so govorili, da tega ne bodo verjeli, dokler se ne bo zgodilo), čakali do štirih popoldne. Premierka z vsemi pristojnostmi – a brez prave avtoritete – bo ostala, dokler njena stranka ne bo izvolila njene naslednice ali naslednika, ki bo avtomatsko postala nova premierka oziroma premier. Enkrat proti koncu julija. »Zasebno pismo« o svojem odstopu je Theresa May poslala vplivnemu odboru 1922, odboru konservativnih poslancev, ki ima odločilno besedo pri volitvah voditeljev stranke in deluje v zakulisju. Mayeva je današnji odstop napovedala pred dvema tednoma, malo po tistem, ko jo je na Downing Streetu 10 obiskal predsednik odbora 1922 Graham Brady, od katerega pričakujejo, da se bo vključil v dirko za naslednika Mayeve, ki se je začela samo nekaj ur po sporočilu premierke, da bo odstopila.
Enajst kandidatov, morda jih bo petnajst
Kandidaturo je do zdaj napovedalo in neuradno kampanjo že vodi enajst kandidatk in kandidatov. Bilo jih je trinajst, a sta se dva premislila, med njima edini, ki se je zavzemal za nov brexitski referendum. Velika večina od 313 poslancev in (samo) 124.000 članov konservativne stranke, ki bodo edini odločali o novem premierju, zavrača nov referendum in zagovarja brexit za vsako ceno. Tudi nesporazumnega, če naslednik Mayeve ne bi mogel spremeniti pogojev sporazumnega. Mnogi kritizirajo kot nedemokratično to, da bo, ko bosta v dirki za stolček samo dva kandidata, o zmagovalcu odločalo samo 124.000 večinoma bogatih ostarelih belih članov ideološko desnih članov konservativne stranke. Ime nove premierke ali premierja bo znano v tednu, ki se začne 22. julija, ker je sistem izbora precej zapleten. Kot pravijo opozicijski laburisti, je moralna obveznost naslednika Mayeve na Downing Street 10 razpis predčasnih parlamentarnih volitev, če ne bo razpisal novega potrdilnega referenduma o brexitu. Naslednik bo naredil vse za to, da bi preprečil nove volitve, laburisti pa vse za to, da bi se zgodile. Posebno po četrtkovih nadomestnih volitvah poslanca v volilnem okrožju Peterborough, v kateri se je za brexit na referendumu leta 2016 izreklo kar 61 odstotkov volilcev (državno povprečje je bilo 51,9, kar je bila zelo tesna zmaga brexitarjev, ki jo vseeno razglašajo za voljo naroda).
Laburistična zmaga v brexitski trdnjavi
Laburisti so na prejšnjih volitvah v Peterboroughu, kjer so po navadi zmagovali konservativci, tesno zmagali in premagali vladajoče konservativce, res s samo 607 glasovi večine (prvi so dobili 48, drugi 46 odstotkov glasov). Tokrat so laburisti z 31 odstotki glasov tesno premagali novo Farageovo brexitsko stranko, ki je dobila 29 odstotkov glasov. Konservativci so bili tretji z 21 odstotki (kar 24 odstotkov manj kot na prejšnjih volitvah). Nova laburistična poslanka, dosedanja sindikalna aktivistka Lisa Forbes je ocenila, da so volilci »zavrnili politiko razdvajanja in podprli politiko upanja«. To je bila prva priložnost za brexitsko stranko, da dobi poslanca v domačem parlamentu. Farage je osvojeno drugo mesto ocenil kot »zelo pomembno«. Treba je občudovati Britance, ki se po treh letih brexitske zmešnjave še brexitsko znajdejo.
Johnson kot konservativni adut proti Corbynu
Danes, ko je Mayeva res odstopila, so na primer izvedeli, da konservativni poslanci, ki so ali proti brexitu ali za mehki brexit, podpirajo kandidaturo brexitskega kolovodje in premierskega favorita Borisa Johnsona za naslednika Mayeve, čeprav se je izrekel za nesporazumni brexit, če EU ne bi privolila v spremembe sporazumnega. Velika prednost »slavnega« Borisa je, da velika večina konservativcev misli, da lahko samo on na naslednjih volitvah premaga laburističnega vodjo Jeremyija Corbyna. Res še v povojih je misel, da bo Johnson Mayeva v hlačah, in celo, da bo prepričal stranko in državo, da je brexit neizvedljiv. Ko gre za brexit, je vse mogoče in nič mogoče. Navsezadnje je oportunist Johnson, ki mu, kot je danes izvedel, ne bo treba na sodišče zaradi obtožbe, da je pred brexitskim referendumom lagal (pristojni sodnik je zavrnil tožbo s to obtožbo), pred brexitskim referendumom napisal dve kolumni: eno za brexit in eno proti njemu. Tik pred zdajci je izbral probrexitsko.
