Z nakupom dragega športnega avtomobila si marsikdo uresniči dolgoletne sanje. Večina stavi na že uveljavljene znamke, kot so Bugatti, Ferrari, Lamborghini, Maserati ali Porsche, nekateri pa stavijo na eksotiko. Zdaj pa uganka, kaj vam pomenijo tri povezane črke TVR? Potrebujete polovičko, pomoč ljudstva, klic v sili ali zamenjavo vprašanja? Pravilni odgovor se glasi, TVR je britanska znamka športnih avtomobilov, ki ima bogato zgodovino, saj njeni začetki segajo v leto 1946. Od takrat je večkrat zamenjala lastnika, a se vendarle obdržala vse do danes, ko so vajeti podjetja v rokah dveh britanskih poslovnežev in valižanske vlade.
Kratica TVR izhaja iz imena lastnika Trevorja Wilkinsona, ki je posel začel v garaži. Sprva se je ukvarjal z inženiringom, o čem več je začel razmišljati, ko se mu je v podjetju pridružil entuziast Jack Pickard. Leta 1949 so naredili prvo šasijo, 35-konjski motor so si sposodili pri Fordu. Še preden so avto dokončali, so ga uničili v prometni nesreči. Po popravilu je bilo okostje iz aluminija, avto je dobil specifično zeleno barvo. Poimenovali so ga number one, Wilkinson ga je za 325 funtov prodal svojemu bratrancu.
Finančne težave brez konca
Dober glas je segel v deveto vas, dirkač Ray Saidel je postal pozoren na TVR, iz dobavljene šasije je nastal avto, bolj znan kot jomar mk2; ime je dobil po njegovih otrocih Joanni in Marcu. Prvi originalni TVR je na cesto zapeljal sredi leta 1956, po testiranjih revije Autosport Magazine so zapisali, da je odziven in vodljiv. Svoje kupce so s pomočjo Saidela iskali tudi onkraj luže, avto pa so tržili kot jomar coupe. Neuspešno. Ob koncu leta 1958 so banki dolgovali 10.000 funtov, povpraševanje v ZDA se je ustavilo, zato so se vodilni odločili, da podjetje dokapitalizirajo. Kljub naporom so še vedno imeli težave s proizvodnjo vsega enega avtomobila na mesec. Finančne težave so se nadaljevale tudi leta 1962, ko sta dva izmed treh domačih dilerjev propadla.
Več sreče so sprva imeli s prototipom griffith, katerega zmogljivosti (osemvaljni motor) so presegle pričakovanja, prodajo pa je pospremil nov logotip podjetja. Toda težave z zanesljivostjo in pritožbami kupcev so postajale vse večje, zaradi stavke pristaniških delavcev pa so občutno zmanjšali izvoz. Kot rešitelja sta se pojavila oče in sin Arthur ter Martin Lilley, ki sta že imela za 2000 funtov delnic. V podjetje se je vrnila samozavest, kljub temu pa so imeli avti v ZDA zaradi nekakovosti in nezanesljivosti slab ugled. Nova lastnika sta se zavedala, da lahko podjetje rešijo le novi modeli. Tucsan V8 je bil eden od njih. Toda pričakovanega buma ni bilo. Tovarno so preselili na novo lokacijo, ki je omogočala tedensko proizvodnjo med pet in osem avtomobili. Kupce so skušali pritegniti tudi na poseben način, ko so leta 1970 na britanskem salonu najeli manekenko, ki je gola pozirala na razstavnem prostoru. 3. januarja 1975 je v tovarni izbruhnil požar, škoda je dosegla 200.000 funtov. Kljub težavam so proizvodnjo nadaljevali in do konca leta izdelali 150 avtomobilov. Tudi razvoj novega modela tasmin ni prinesel nasmeška na obraz vodilnih. Sredstev je primanjkovalo, dolgovi do dobaviteljev so se povečevali, za nameček je prodaja na začetku leta 1980 sovpadla z recesijo v Veliki Britaniji. TVR se je znova znašel na robu finančnega kolapsa. Podjetje je prevzel bogati poslovnež Peter Wheeler.
Proizvodnja je ostala doma
Pod njegovim vodstvom so se odločili, da bodo v avte vgrajevali zgolj osemvaljne motorje, a so se znova pojavile težave z zamudami, kljub temu so predstavili kar nekaj modelov, med njimi sta bila najbolj zanimiva sagaris in cerbera, ki je v dirkaški različici premogla kar 800 konjev moči. Sledila je vnovična zamenjava lastnika. To je postal premožni ruski oligarh Nikolaj Smolenski, ki je za prevzem plačal 15 milijonov funtov. Toda smola se je podjetja držala še naprej, proizvodnjo so morali z 12 avtov tedensko zmanjšati na vsega tri, odpustili so 300 delavcev. Ko so se pojavile govorice, da bodo proizvodnjo preselili v Torino, so zaposleni protestirali – uspešno. Čeprav so manjši solastniki, nemško podjetje Gullwing, napovedali, da bo na cesto zapeljal »najboljši TVR vseh časov«, je junija 2013 sledila vnovična prodaja, podjetje pa je prešlo v roke britanskih poslovnežev Lesa Edgarja in Johna Chaseyja. »Smolenski sprva o prodaji ni želel slišati. Ko se mu je v Londonu zgodilo, da je do njega stopil fantič, ga brcnil in mu dejal: 'Ubil si TVR', se je za prodajo vendarle odločil,« se spominja Les Edgar, čigar prvi cilj je bil, da znamka znova postane kredibilna. »Mnogi bi danes kupili TVR, a tega ne storijo in raje kupijo porscheja, da se jim njihovi prijatelji ne bi posmehovali,« še pravi Edgar. Zanimiva je prigoda, ko so se z 20 let staro chimaero odpravili na 37.000 kilometrov dolgo pot po 25 državah, saj so hoteli dokazati, da je zanesljiva. Pot so uspešno končali v argentinski Patagoniji. Kljub temu, da kvote niso bile v njen prid. Danes se zdi usoda podjetja precej bolj svetla. Tudi zaradi novega aduta griffitha, ki ima 5-litrski V8 motor vgrajen spredaj in pogon zadaj, njegova cena pa je privlačnih 90.000 funtov, čeprav je tehnološko zasnovan kot dvakrat dražji avto. Zanj so zapisali: »To je športni avto za bogove!«
