Najprej moram priznati, da so se tudi meni malce zasmilili, ne le Violeta Tomić, ampak tudi drugi člani Levice, ko sem videl njihove obraze med spremljanjem volilnih rezultatov. V nasprotju z Jamnikovo sam ne bi imel nič proti kakšnemu psihoanalitičnemu pretresu ne le nastopov članov Levice, ampak tudi drugih manj levih kandidatov, ki smo jih spremljali na predvolilnih predstavitvah in potem pri soočenju s končnimi volilnimi rezultati. Morda pa si je kakšen klinični psiholog ali psihiater vendarle kaj malega zabeležil in nam bo predstavil svoj pogled na volilno zgodbo kasneje.

Sicer pa tudi sam menim, da so bili volilci nekoliko prestrogi pri oceni »špicenkandidatke« Violete Tomić. Tudi ona je lahko slabe volje, še bolj zato, ker je na primer kandidatka LMŠ Irena Joveva »pogrnila« pri še bolj navadnem srednješolskem vprašanju o pogodbi zmagovalcev z Madžarsko v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne, pa so volilci očitno neznanje prezrli in celo nerazumljivo nagradili. Mlada gospa, ki je, če so podatki v časopisih točni, diplomantka mednarodnih odnosov, je ob omenjenem vprašanju obnemela in morala nato poslušati še zgodovinsko lekcijo Zmaga Jelinčiča, ki ni bil nikoli diplomant mednarodnih odnosov.

In kje se je Tomićevi odločilno zalomilo? Odgovor na to vprašanje je precej enostaven: kje drugje kot ob vprašanju, vezanem na zibelko svetovnega komunizma. Ko so v intervjuju Tomićevi postavili vprašanje, kakšno stališče ima glede statusa polotoka Krima, ji je misel zastala, čutilo se je nekakšno nelagodje in sledil je napačen odgovor. Seveda je bil to napačen odgovor le za Evropo, za Levico pa povsem pravi (od tod zastoj in pomota) in v skladu z ideologijo, kjer je Rusija podzavestno še vedno zibelka vselej živega komunizma in ideje o svetovni revoluciji (od tod tudi podpora Levice venezuelskemu predsedniku in diktatorju Maduru). Napako, ki v bistvu ni napaka, so skušali v Levici kasneje popraviti, a je bilo prepozno. Za Evropo tudi napačna ali vsaj sporna izjava Tomićeve o cepljenju ni bila tako bistvena za rezultat volitev in so jo v Levici kasneje prav tako popravljali.

Meni pa se zdi, da je volilna usoda Tomićeve vendarle povezana tudi s precej pojemajočo kondicijo stranke Levica, saj model bolj lahkotne socialne revolucije s pomočjo parlamentarne trgovine ni več tako zanesljiv kot pred časom. Tudi vselej napadalni in precej neprimerni nastopi poslanca Mihe Kordiša stranki ne dvigujejo ratinga. Ob medijsko uspešni promociji visokih regresov v podjetjih, ki so sicer za levico rezultat enkratne dobre volje »grdih« kapitalistov, levičarske obljube nimajo več prave teže. Glede na obet, da bo stranka Levica skrbno analizirala rezultate volitev, me zanima, kakšen bo končni izdelek analize. Prepričan sem, da to zanima tudi gospo Jamnik.

Iztok Durjava, Ljubljana