Modro nebo ob prvem jutranjem pogledu navzgor je za nekaj deset kranjskih upokojencev, združenih v kolesarsko sekcijo Društva upokojencev Kranj, najboljša torkova novica. To pomeni, da jim je vreme naklonjeno in da bodo načrtovani kolesarski izlet lahko izpeljali. »Za letos smo jih načrtovali 26, vendar so že na začetku sezone trije odpadli, ker je vse tri torke ob osmih zjutraj deževalo,« pove Ivan Strupi, vodja kolesarske sekcije pri DU Kranj. Na dan, ko smo obiskali kranjske kolesarje, so na kolesarjenje po bližnji okolici povabili še druga upokojenska društva. Na izlet v organizaciji Kranjčanov se je odpravilo kar okoli 150 gorenjskih upokojencev.

Peš v klanec? Nič hudega!

»Jaz kolesarim, že odkar sem šla v pokoj, to je lep šport in zraven pride tudi druženje,« pravi Nada Bitenc, članica kolesarske sekcije DU Kranj. »Ob torkih kolesarimo, ob četrtkih hodimo v hribe, ob ponedeljkih pa je na vrsti plavanje,« opisuje svoje dejavnosti. »Prej, ko sem še hodila v službo, za vse to nisem imela časa, zdaj pa ga končno imam, pa tudi za družino, vnuke in pravnuka mi ga ostane dovolj,« energično pove in nas povabi zraven. »Zbiramo se pri bivši trgovski šoli v Kranju ob torkih zjutraj in potem imamo ture. Manj kot 30 kilometrov ni nikoli, včasih se nabere več kot 50 ali 60 kilometrov, tudi do 90,« opozarja. Čeprav je v dobri telesni kondiciji, Bitenčeva kakšno daljšo turo spusti, sicer pa je tudi strmi klanci ne ustavijo. »Če ne gre, stopim s kolesa in ga potiskam navzgor. To ni nič hudega. Važno je, da greš po svojih zmogljivostih. Potem zagotovo pride tudi zadovoljstvo in verjetno še zdravje,« razmišlja.

Nekdanji predsednik kranjskega društva upokojencev Franc Šmajd se spominja, kako se je vse skupaj začelo. »Bilo je pred kakimi dvanajstimi leti, ko smo pri društvu upokojencev ustanovili kolesarsko sekcijo. Ko vidimo, da so ljudje zainteresirani za neko dejavnost, skličemo sestanek, se dogovorimo in predlagamo upravnemu odboru v potrditev. In tako je tudi kolesarjenje postalo čisto svoja sekcija s svojimi pravili,« pravi Šmajd in opozarja, da so slednja zelo pomembna, člani pa jih morajo striktno upoštevati. Opisujejo na primer, kako je treba kolesariti v skupini, kakšna mora biti razdalja med kolesarji, koliko jih je lahko v skupini, kako oddaljen mora biti kolesar, ki prehiteva drugega, in podobno.

Dogodivščine se močneje vtisnejo v spomin

Doslej so imeli, kot se spominja Strupi, samo dve manjši nezgodi, ki sta se končali z odrgninami. »Ko kolesarimo, ne moremo klepetati med sabo. Dokler smo na kolesih, smo osredotočeni na vožnjo. Ko se ustavimo, pa pridejo na vrsto klepet o aktualnih dogodkih, prigrizek in kavica,« nas pouči. Kot vodja izletov čuti posebno odgovornost do skupine, ki se podaja na izlet, zato en dan prej prevozi načrtovano pot in preveri, v kakšnem stanju so ceste.

»Jeseni naredimo program kolesarskih izletov za naslednje leto od konca aprila do sredine oktobra. To je od 22 do 24 izletov, a jih izvedemo le, če je vreme primerno. Vedno pa moramo gledati tudi na to, da se prilagajamo najšibkejšim. Vsi že toliko poznajo naše poti, da ob bolj zahtevnih izletih na primer v Kamniško Bistrico, v Radovljico preko Kamne Gorice ali na Jezersko, če ocenijo, da bo zanje prenaporno, ostanejo doma.« Torkovih kolesarjenj se sicer redno udeležuje okoli dvajset upokojencev, na težjih turah jih je od 12 do 15. Lani so prekolesarili 1100 kilometrov.