Nič bolj ne pade v oči, nič bolj ne prebode začudenega pogleda kot odsotnost scenografskega opusa Mete Hočevar na razstavi »Prostor v prostoru: scenografija na Slovenskem do leta 1991« v Narodni galeriji. Saj ne da bi bila Hočevarjeva povsem prezrta in zamolčana; nekje proti koncu razstavnega traku, urejenega po kronološkem zaporedju, je razobešenih nekaj starih črno-belih fotografij, največ celo iz uprizoritve, ki sva jo skupaj zagrešila pred skoraj že 40 leti, jaz kot zelenec, ona pa kot že takrat ena najpomembnejših oseb tedanjega slovenskega gledališča. Naključen obiskovalec razstave tega ne bo izvedel, saj na informativnih kartončkih ob eksponatih manjkajo imena režiserjev, ki so v modernem gledališču vendarle »tihi« soavtorji scenografskih konceptov. Jaz takrat to še nisem bil. Seveda sem »počaščen« s to »izjemo«, kot še zaradi nekaterih drugih gest te izrazito avtorske postavitve, vendar pa sem se ob tistih fotografijah najprej začel ozirati naokoli in iskati prehod ali kakšna skrita vrata v naslednjo veliko razstavno dvorano, kjer si bom končno lahko ogledal tisto (poleg Mete Hočevar še marsikaj drugega), kar bo zgodbo razstave na široko umestilo v sodobnost in ji dodalo tudi končni pomenski klicaj. Nekoliko zbegan (čeprav ne zelo razočaran) sem si moral nazadnje tisto (kar manjka) ogledati brez materialnih eksponatov, zgolj po spominu, ob tem pa se vendar vprašati, ali je mogoče, da si kustosinja Ana Kocjančič in drugi soustvarjalci dogodka niso izdrli tako očitnega bruna iz svojega pogleda.
Da ne bo nesporazuma: ta zapis ni kritika razstave, ki je v mnogih pogledih izjemen kulturni dogodek in tudi razburljiva intelektualna pustolovščina, temveč samo be...
V zadnjem desetletju je nastala prava množica besedil, ki stanja in pojave v sodobni evropski družbi prepričljivo in upravičeno primerjajo s tistimi...
