Zdravstvo mora biti res še posebej nadzorovano zaradi možnih odklonov, ki so lahko škodljivi ali celo nevarni. Nesporno pa je, da zdravstvo potrebuje stabilno okolje načrtovanja in financiranja ne glede na trenutno oblast. Nalagati izvajalcem samo obveznosti, ne da bi odpravili nekatere nepotrebne in nesmiselne zadolžitve, ni ne reforma ne dolgoročna rešitev. Omenil bom zgolj nekaj nesmislov, katerih rešitev ne bi nič stala, bistveno pa bi olajšala delo družinskih zdravnikov:

– Bolniški stalež. Prvi mesec je bolniška odsotnost v breme delodajalca in tu bi veljalo graditi na zaupanju med delodajalcem in delojemalcem. Delodajalec hitro ugotovi, kdo je simulant, kdo pa je res upravičeno odsoten zaradi bolezni. Ob banalnih bolezenskih stanjih, kot je navaden prehlad, ki traja, če ni zapletov, kak teden dni, sploh ne bi bilo treba iti k zdravniku po bolniški list. Tisti, ki so sicer zdravi, zbolijo morda nekajkrat na leto, kdor pa je pogosteje ali dlje časa bolan, pa je resno bolan ali pa je simulant.

– Pri napotnicah za razne preiskave morajo zdravniki igrati vlogo »doktorja googla«. Sem seveda ne sodijo preventivni pregledi, ki so potrebni in razmeroma poceni.

– Napotnice za kontrolne preglede. Družinski zdravnik je res nekakšen »vratar«, a če specialist predvidi redni kontrolni pregled enkrat na leto (na primer delovanje srčnega spodbujevalnika), je povsem nepotrebno, da mora bolnik za tak pregled iti po napotnico. Nesmiselna in nepotrebna je tudi veljavnost napotnice eno leto, če ima bolnik neko kronično bolezen (recimo težje vodljiva astma).

– Pisanje receptov za zdravila, ki jih mora bolnik prejemati vse življenje, je tudi nepotrebno obremenjevanje zdravnikov na primarni ravni, saj odmerek zdravil praviloma določa ali spreminja specialist.

– Odobravanje prevoza z reševalnim vozilom je dolžnost zdravnika le v tem, ali so za to razlogi in ali bolnik potrebuje spremstvo. Kam bo šel, pa je stvar plačnika.

– Po več kot štiridesetletnem delu ne morem niti sebe napotiti na najbolj osnovne preiskave, čeprav sem to počel vso delovno dobo, in moram sedaj po nepotrebnem obremenjevati osebnega zdravnika za napotitev na najbolj osnovne preiskave. Vsakdo res potrebuje osebnega zdravnika, in kdo je lahko boljši osebni zdravnik, kot si sam sebi, pri težavah, ki jih ne moreš sam rešiti, pa se obrneš po pomoč h kolegu, ki mu zaupaš in ti zna pomagati.

Mnogo je še primerov, ko bi lahko razbremenili družinske zdravnike, a mislim, da sem z navedenimi primeri dovolj nazorno pojasnil vse nepotrebno administriranje.

Nobena vlada doslej ni znala, hotela ali zmogla storiti bistvenih sprememb, za katere vsi vemo, da so nujno potrebne. Vsaka se sicer trudi izvesti zdravstveno reformo, vendar zdravstvo ne potrebuje enkratne reforme, ampak se mora stalno prilagajati obolevnosti ljudi, razvoju medicine in nenazadnje tudi kadrovskim ter materialnim možnostim družbe.

Ko poslušam zagovornike in nasprotnike državnega zdravstva, dobim vtis, da se na zdravstvo spoznamo vsi. Prvi bi se radi vrnili na prejšnje stanje, drugi pa hočejo uvajati zasebno pobudo, saj smo državno regulirani sistem že imeli in se ni ravno obnesel kot uspešen. Najboljša je kombinacija obeh, kot je v državah, s katerimi se radi primerjamo. Ker pa imamo toliko različnih mnenj, je najbolje, da o tem, kakšno zdravstvo hočemo in ali smo ga pripravljeni tudi plačevati, odločimo morda na referendumu.

Današnji problemi niso nič drugačni, kot so bili v preteklosti. Spominjam se časov, ko je o vseh bistvenih stvareh od občinske, republiške do zvezne ravni odločala partija. Danes pa govorimo o omrežjih, hobotnicah, lobijih in podobnih povezavah. Predpogoj za dobro organizacijo dela vseh zdravstvenih organizacij je depolitizacija, ne pa da vsaka politična garnitura nastavlja svoje kadre.

Če bomo vztrajali pri tem, da je le državno zdravstvo pravično in dostopno vsem pod enakimi pogoji, bomo samo stagnirali ali celo nazadovali. Korupcija ter vse njene izpeljanke, kot sta nepotizem in klientelizem, so humus zanjo predvsem zaradi lastništva zdravstvenih zavodov. Proti korupciji pa, ne bodimo naivni, ni imun nihče. Edino »zdravilo« proti korupciji je sprememba lastništva in načina vodenja zdravstvenih zavodov. Korupcije res ni mogoče odpraviti čez noč, bi pa konkurenčnost med zavarovalnicami in izvajalci hitro pripeljala do skrajšanja čakalnih dob na še sprejemljivo raven.

Osnovni problem zdravstva je sistem zavarovalništva. Bistvo je, da mora denar (beri zavarovanje!) slediti bolniku. Princip zavarovalništva je enak, pa naj gre za zdravstveno zavarovanje ali zavarovanje nepremičnin ali premičnin. Če bi tu začeli reševati probleme, bi se drugi začeli reševati sami. Mantra, da je treba državno zdravstvo strogo ločiti od zasebnega, je zmotna. Treba ju je povezati, da bosta res komplementarna, in to je mogoče, če bi le bila politična volja. Ob razpravah o zdravstveni reformi bi pričakoval manj demagogije in zavajanja. Mnogi se bojijo sprememb, ki bi oziroma bodo omejile nekatere pravice in bo treba za zdravstvo prispevati več, predvsem če zdravje s svojimi dejanji zavestno ogrožamo.

Za hitrejše prilagajanje zdravstva razmeram je nujno dati tudi večje pristojnosti menedžmentu pri nagrajevanju (tudi z individualnimi pogodbami). Ambulantno delo pa bi večinoma (razen urgence) bolje delovalo kot zasebno. Odnos zdravnik-bolnik mora namreč biti zaupen, podobno kot je odnos med odvetnikom in klientom, le plačnik je zavarovalnica in ne pacient sam. A ne kakršnih koli stroškov, ampak le nujno potrebnih in standardnih. Kdor hoče imeti nadstandardni tretma, naj se dodatno zavaruje ali plača sam.

In v uvodu omenjeni napovedani eksodus družinskih zdravnikov je prav posledica vztrajanja pri preživelem sistemu organizacije zdravstva.

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.