Pri nas nekateri politiki tekmujejo v tem, kako bi se na čim bolj zabaven način ponorčevali iz tistih, ki opozarjajo na prihajajočo podnebno katastrofo, organizacije po svetu pa očitno tekmujejo v tem, katera bo konec sveta napovedala za čimprejšnji datum. Potem ko smo preživeli leto 2012, ko naj bi se svet končal zaradi napovedi v majevskem koledarju, je kar nekaj časa veljalo, da bo sveta, kot ga poznamo, konec nekje do leta 2100. A Avstralci mislijo drugače. Pravi začetek konca, ko ne bi bilo več mogoče živeti na tem planetu, naj bi se začel že čez 30 let.
Sodeč po poročilu organizacije Breakthrough National Centre for Climate Restoration s sedežem v Melbournu so dosedanja poročila podcenjevala resnost globalnega segrevanja, predvsem zato, ker bodo posledice verjetno tako resne, da si jih kot družba težko predstavljamo. V poročilu, h kateremu je spremno besedo napisal nekdanji avstralski obrambni minister Chris Barrie, je ocenjeno, da bi do ekstremno resnih posledic za človeško civilizacijo, seveda če v tem času ne spremenimo svojega delovanja, lahko prišlo že leta 2050. Poročilo opozarja, da so posledice bolj resne, kot napovedujejo druga poročila, a da jih je težko realno predstaviti, na primer v številkah, saj so onkraj tega, kar smo kot človeštvo izkusili v zadnjih tisoč letih.
Po trenutnem poteku stvari bi že sredi tega stoletja lahko prišlo do točke, na kateri za človeštvo ne bi bilo več povratka. Ker bi bilo vedno več območij, ki ne bi bila primerna za življenje, bi prišlo do razpada nacionalnih držav in mednarodnih povezav. Približno milijarda ljudi bi se namreč morala preseliti, dve milijardi ljudi pa bi bili ogroženi zaradi slabega dostopa do pitne vode. V subtropskem pasu ne bi bilo več možno pridelovanje hrane, kar bi vplivalo na proizvodnjo hrane po vsem svetu. Ker se bo ozračje očitno v povprečju segrelo za vsaj 3 stopinje Celzija, bo to povzročilo sesutje nekaterih ključnih ekosistemov, kot so koralni grebeni, amazonski pragozd in Arktika.
Scenariji, ki se morda zdijo pretirano črnogledi, naj bi bili po mnenju avtorjev precej bolj verjetni, kot si predstavljamo. Poročilo Breakthrough, ki sta ga napisala direktor organizacije David Spratt in Ian Dunlop, nekdanji predsednik avstralskega združenja za premog, opozarja predvsem na možnost, da bi že na videz majhno poslabšanje stanja lahko drastično pospešilo nadaljnje spremembe. Z vedno bolj drastičnimi odzivi okolja pa bi lahko že zgolj v nekaj desetletjih dobili planet, na katerem ne bi mogli več živeti.
Težava drugih poročil, ki svarijo pred nevarnostmi podnebnih sprememb, naj bi bila po mnenju avtorjev tudi v tem, da so precej konservativna pri iskanju rešitev in preveč optimistična pri napovedovanju posledic. Kljub črnogledim napovedim pa tudi pri tem poročilu navajajo možnost za rešitev. Časovni okvir, v katerem bi to morali storiti, je seveda majhen, poročilo pa kot možno rešitev navaja mobilizacijo, ki bi bila po obsegu na ravni druge svetovne vojne, le da bi se tokrat posvetili gradnji industrijskega sistema brez izpustov, s pomočjo katerega bi lahko sčasoma ponovno stabilizirali podnebje. Omemba druge svetovne vojne ni naključna, saj avtorji pri organiziranju skupnega delovanja vidijo rešitev predvsem v varnostnih sistemih držav, ki naj bi edini imeli izkušnje, kako se organizirati na tako široki ravni.
