Čeprav se je novo parkirišče v Stanežičah omenjalo predvsem v povezavi z vozniki z gorenjskega konca, na te do dokončanja nove povezovalne ceste med Jeprco, Stanežičami in Brodom, ki bi parkirišče bolje povezala z gorenjsko avtocesto, ne gre računati. Gorenjci, ki v Ljubljano pridejo po avtocesti, bi namreč morali v Šentvidu zapustiti avtocesto in se voziti po Celovški cesti navzgor, da bi lahko svoja vozila pustili na parkirišču P+R, nato pa isti del poti opraviti z avtobusom. Parkirišče bo zato večinoma za voznike, ki se proti Ljubljani pripeljejo iz smeri Medvod. Te pa bi bilo po mnenju strokovnjakov treba na javni potniški promet spraviti čim bližje njihovega doma, najpozneje v Medvodah, kjer je na voljo tudi vlak, ki je veliko hitrejši od avtobusa, saj do glavne ljubljanske železniške postaje potuje pičlih 13 minut.
Glede na to, da se bo načrtovano parkirišče nahajalo tik ob gorenjski železniški progi, se seveda kar samo poraja vprašanje, zakaj se kot celostno ureditev ob njem ni načrtovalo še novega železniškega postajališča. Seveda je odgovor preprost – pri nas se celostnih ureditev, ki bi presegale eno institucijo, ne načrtuje. Železniško postajališče bi morali načrtovati in urediti na direkciji za infrastrukturo, kjer za P+R Stanežiče verjetno še slišali niso, železniški promet na njem pa načrtovati s Slovenskimi železnicami. Ob tem bi morali uskladiti še vozne rede in cenovno politiko, kar bi moralo koordinirati ministrstvo za infrastrukturo, ki je, mimogrede, ljubljanski občini odobrilo evropska sredstva za P+R Stanežiče. A tako sodelovanje se je za zdaj pri nas izkazalo za misijo nemogoče.
Tako mestni občini ne preostane drugega, kot da probleme rešuje tako, kot najbolje zna. V večini primerov ji to uspeva. Mestni potniški promet kljub nekaterim pomanjkljivostim in občasnim prebliskom (beri: letna vozovnica za 365 evrov) funkcionira, v mestu sta se razmahnila kolesarjenje in pešačenje, dobili smo tudi bolj inovativne rešitve, kot je Kavalir, ki ljudi prevaža po zaprtem mestnem središču. A vse to včasih zbledi v primerjavi s problemi, ki jih povzroča več kot 120.000 dnevnih migrantov v Ljubljano. Tudi tega problema se v odsotnosti ukrepanja države Ljubljana loteva sama, na primer s podaljševanjem linij LPP v obljubljanske občine in gradnjo P+R parkirišč na obrobju mesta, a vse to je bolj kot učinkovitim ukrepom podobno gašenju požara z otroško kanglico.
Prava rešitev so naložbe v železnice, ki so edine sposobne hitro in točno prepeljati toliko ljudi v Ljubljano. Parkirišča bi morali graditi ob teh železniških koridorjih in nanje navezati tudi LPP, ki bi mu morali na vseh vpadnicah zagotoviti rumene pasove. Na to nas je v zadnjem letnem priporočilu opozorila celo evropska komisija in skrajni čas je, da to slišijo še vsi tisti, ki so do zdaj sedeli na ušesih.
