Recenzija romana Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek: Danes častimo lektorice
Sarajevsko-ulcinjski pisatelj Andrej Nikolaidis, capo di banda pisunskih prevratnikov, ki so v zadnjih letih tako motivno-tematsko kot na formalni ravni resno obračunali z mitološko-nacionalno matrico črnogorske prozne (medijske in občekulturne) produkcije, tudi pri nas ni neznanec, zveste privržence si je namreč pridobil z romanom Mimesis (2006), ki se je začenjal kot preprosta zgodba o ljubezenskem ultimatu in končeval kot kompleksna pripoved o družbenem razpadu devetdesetih, še zvestejše nemara s kolumnističnim otresanjem v periodiki držav nekdanje Jugoslavije, kjer je z vtikanjem v patriarhalno-domovinsko logiko nesprememb nadse priklical celo grožnje s smrtjo, domala skrb zbujajoče bi torej bilo, če bi ostajal njegov družbenokritični glas v kratkem romanu Madžarski stavek zadržano krotek, in kot da drugače ne gre, se tudi ta pripoved začenja z ultimatom, tokrat prijateljskim in pisateljskim, saj se prvoosebni pripovedovalec, nagrajeni pisatelj, iz Budimpešte z vlakom vrača na Dunaj in nato naprej na Balkan, v madžarski prestolnici je namreč samomor v Donavi storil njegov najboljši prijatelj Bosanec Joe, nenagrajeni pisatelj, ki se je »odtihotapil prav v Budimpešti, povsem paradoksalno, saj je Madžarska na široko odprta vsem, ki bi jo radi zapustili, Madžarsko lahko zapustiš kadarkoli in kakorkoli hočeš«, junaku torej ni preostalo drugega, kot da je v Budimpešti, kamor se je Joe izgnal, da bi napisal svojevrstno rekonstrukcijo izgubljenega rokopisa Walterja Benjamina, nemško-judovskega filozofa, ki je pred nacističnimi silami leta 1940 naposled prav tako pobegnil, tudi on v samomor, pa vseh beguncev med balkanskimi vojnami in vseh današnjih beguncev, prevzel izgubljeno delo, predstavljajmo si torej resigniranega zmerno otožnega pisatelja, ki se domov vrača brez (ljubeznivo opisanega ekscentričnega) prijatelja, čigar račune je ves čas plačeval in čigar ideje je moral porabiti v svojih romanih, a z njim v mislih, namreč njun odnos se v barskih debatah prijatelja pisatelja s pisateljem prijateljem prevrača v dialog s samim sabo, hommage Joeju torej rezultira v nadvse ležerno metafikcijsko igro, samoironičen potencialni antihommage sebi, navsezadnje je tudi Joe rekel, da »imajo vse dobre zgodbe najmanj dvojni pomen in so blagoslovljene z umanjkanjem dokazov«, in Joe je rekel, da ni »nič bolj pretencioznega od tako imenovanih nepretencioznih besedil«, tudi od tod torej nuja, da je Madžarski stavek v odsotnosti bujne fabule pravzaprav ena sama večstavčna poved, katere ritem prehiteva mletje železniških tirov, katere ritem preprečuje dihanje, ob vdihu pa morda tudi ne bi več prenesli misli na podgoriške kapitaliste, ki uničujejo podjetja in odpuščajo stotine, na antipolitike in antidržavljane Evropske unije, ki se ne zavedajo, da postaja njihov jezik antijezik, v katerem se več ne da, četudi govoriš dneve, povedati ničesar, na vse, ki žrejo, se zabavajo in razmnožujejo brez zavedanja, da njihov družinski dom ni nič drugega kot udobna različica boksa za teleta ali piščance, torej ko vlak bobni iz Budimpešte, razmišlja pripovedovalec o dolgem madžarskem stavku, ki se kot kult še goji v madžarski literaturi, kot o metafori za življenje, dolgo, nepregledno in brez mere, »življenje, ki bi ga lahko preživeli drugače, z bolj preciznimi poudarki«, a ker smo za pogled v prihodnost očitno antitalentirani – svoj dolg bomo plačali –, si je smiselno poiskati vsaj prijatelja, kot je Joe, torej bolj ali manj nam podobnega, nekoga, »ki nam ne bo povzročal glavobola, kar je lastnost najboljših žganic in najboljših ljudi«, pa tudi literature, kot je Nikolaidisova.