Cilj velikega mednarodnega projekta Create to Connect – Create to Impact ni zgolj podpora produkciji novih projektov, ampak tudi razvoj različnih načinov trajnostnih povezovanj, tako v smislu izmenjav med partnerji in umetniki kot tudi v smislu izgrajevanja občinstva. Tega cilja ne nameravajo doseči na zgolj najbolj očitne načine – prek participatorne umetnosti –, ampak bodo analizirali izmuzljive vplive umetnosti na deležnike, kar raziskujejo z antropološkimi metodami v sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim centrom SAZU.
Eden izmed partnerjev projekta je tudi lizbonski Kulturgest – kulturna institucija, ki deluje v ogromni stavbi banke. Banka (ki je sicer v državni lasti) tudi financira kulturni program, kar je za nas skorajda nepredstavljivo. V njej so razstavni prostori, kjer je trenutno na ogled velika retrospektivna razstava o začetniku kontaktne improvizacije v plesu Stevu Paxtonu in se po formatu postavitve odlično prilagaja vsebini Paxtonove življenjske naloge ozaveščanja telesa. Po njej se namreč ni mogoče zgolj sprehoditi, ampak je treba sedeti, čepeti, se valjati po blazinah, ždeti v oblazinjenih kotičkih ali se z zaprtimi očmi pustiti vodenju Paxtonovega glasu iz slušalk, ki nas popelje skozi slavni »material za hrbtenico«.
Tehnologija: vez in distanca
Pred časom je v okviru omenjenega projekta v Kulturgestu, ki poleg razstavnih prostorov, diskurzivnega in glasbenega programa premore tudi velik oder in kakovosten performativni in sodobnoplesni program pod umetniškim vodstvom Marka Deputtra, premiero doživela predstava Ane Borralho in Joaja GalantejaDružinska romanca ali obogatena resničnost. Delo umetniškega tandema smo videli na lanskoletnih Mladih levih, ko sta s predstavo Sprožilci sreče sodelovala s skupino lokalnih najstnikov.
Tudi v Družinski romanci so performerji, nastopa jih enajst, neprofesionalci. Kakšne posebne veščine sicer uprizoritev ne predvideva, vseeno pa od nastopajočih na odru terja, da se popolnoma razgalijo – postopoma njihova zazrtost v telefonske aparate, pri čemer kot da se med seboj sploh ne opazijo (live stream nam pokaže, da poskušajo vzpostaviti ljubezensko razmerje z Applovim botom Siri), preraste v skrajno ekshibicijo vseh obskurnih delčkov lastnega telesa, čeprav »zgolj« za svoje mobilne kamere. Te fotografije, v realnem času projicirane na zadnjo steno, ne delujejo več niti malo erotično v smislu razkrivanja intimnega, ampak potujeno, kot patološki organi brez lastnikov v medicinskih učbenikih. Ko je gledalcu ponujena invazija intimnih podob, začnejo tudi največje partikularnosti delovati generično. Oder sčasoma proizvede »orgiastično« situacijo – a ker so vsa dejanja vzpostavljena izključno z namenom, da bo užitek proizveden šele skozi zunanjo potrditev, gledalca dogajanje potopi v nekakšno ravnodušnost. Šokira nas torej, kako nas po eni strani nič mediatiziranega ne more več šokirati, hkrati pa ničemur resničnemu, čeprav se dobesedno dogaja pred našim nosom, ne verjamemo več. V tem smislu je lizbonska premiera projekta kritično pokazala tudi na meje povezovanja in vplivanja, tokrat skozi kritiko sodobnih komunikacijskih tehnologij, ki postajajo prevladujoče orodje sporočanja in spreminjajo načine našega telesnega sobivanja – načinov, kako ljubimo in sovražimo.
