Kaj ste z novim albumom Viže želeli sporočiti?

Ob raziskovanju glasbe različnih kultur smo nekako prišli do zaključka, da kljub razlikam »na površini« v svojem jedru ljudska glasba nosi identične zgodbe. Ljudje so se vsepovsod srečevali z enakimi dilemami in strahovi, enakimi hrepenenji. In še vedno se. In to se nam zdi zelo pomembno poudarjati, sploh v času, ko se vedno bolj izpostavljajo razlike med nami.

To nakazuje tudi vizualna podoba albuma.

Na neki način ja. Ilustracija na naslovnici je delo našega prijatelja Anžeta Bizjaka. Plesalci v krogu s povezanimi rokami simbolizirajo, da je bila glasba v uteho v težkem vsakdanu in je močno povezala ljudi. Kot je to še danes.

Lahko Viže primerjamo z vašim prejšnjim albumom iz leta 2017 Moments To Treasure?

Prejšnji album smo zasnovali bolj ohlapno, na njem so skladbe, ki smo jih prej že velikokrat preigravali na koncertih. Viže smo ustvarili bolj premišljeno, z jasnim konceptom.

Keltsko glasbo torej spajate s slovensko ljudsko glasbo. Kakšen vpliv, pečat je na vas pustila Prlekija, morda tudi druge regije, ki ste jih na svojstven način prepletli na zadnjem albumu?

Prav Prlekija je imela precejšnjo vlogo, saj je večina materiala nastala tam. Anejeva družina je iz Ormoža in imamo možnost občasno pobegniti v njihovo zidanico in si vzeti nekaj dni za ustvarjanje. Seveda k temu, da smo uspešni, pripomore tudi to, da nismo nikoli lačni, za kar sta zaslužna njegova starša. Sicer pa na Vižah prehajamo iz ene slovenske pokrajine v drugo, vmes »skočimo« še na Irsko ali Škotsko. Povsem neobremenjeno, kamor nas zanese.

S kom vse ste sodelovali pri nastajanju novega albuma?

Na albumu je kot gost sodeloval eden najboljših irskih violinistov Tola Custy. Že pri samem procesu nam je pomagal s kakšnim nasvetom. Kasneje je za nekaj dni prišel k nam v Ljubljano na zaključne priprave pred snemanjem. Skupaj smo tudi nastopili v Kinu Šiška in na koncu je posnel z nami kar štiri skladbe. Tudi zanj je bil to svojevrsten izziv, saj se je prvič srečal s slovensko ljudsko glasbo. Sicer pa smo obiskali tudi znanega istrskega godca Marina Kranjaca, ki nam je pomagal z izborom skladb in nasveti.

Kakšno poletje se vam obeta? Morda povabilo, česa ne smemo zamuditi, spregledati?

Precej intenzivno. Že 14. junija bomo na dvorišču samostana Mekinje v Kamniku izvedli koncert Keltska skrivnost, ki bo nekaj posebnega zaradi ambienta in programa, ki ga pripravljamo. Zatem se odpravljamo na dva festivalska nastopa v Italijo, od tam naprej pa naravnost v Amsterdam na štiri klubske nastope. Sledi nekaj koncertov po Sloveniji, konec avgusta pa dvotedenska turneja po Nemčiji, česar se odkrito povedano že zelo veselimo.

Kako se nekaj več kot 200 koncertov iz zadnjih treh letih pozna pri vašem ustvarjanju, morda tudi razmišljanju?

Na splošno menim, da moraš kot glasbenik iti med ljudi. Kilometrina te utrdi. Nešteto je nepredvidljivih situacij in ko misliš, da te nič ne more presenetiti, se zgodi nekaj novega. Te stvari močno povežejo skupino. Iskren odnos, ki se je razvil med nami, je najpomembnejši dejavnik za uspešno ustvarjanje. Vsi se počutimo dobro in varno drug ob drugem. In od tu naprej smo lahko kreativni.

Igrate tako v pubih kot na večjih odrih. Kakšna je razlika?

Radi igramo v različnih ambientih in če bi se morali usmeriti samo v eno skrajnost, bi zagotovo pogrešali drugo. Tudi program je v določeni meri različen. Pubovski nastopi imajo svoj čar, ker se res sprostimo in se ob njih vsi zabavamo. Koncertni nastopi pa prinesejo bolj intimen stik, bolj čustveno doživete izvedbe.

Z Vižami ste se še bolj pozicionirali med etno pop tradicionalne zasedbe – kako naprej?

Imamo kar nekaj idej za nadaljnje projekte. Vseeno pa želimo začeti neobremenjeno snovati nov material in nato oceniti, kam nas vsa stvar pelje. Zdi se nam, da imamo še veliko povedati.