V vseh pogledih je naš rondo nekaj posebnega; obseg krožnice na sredini (edinega) vozišča ima komaj 83,34 metra in kljub temu nam je uspelo nanj strpati pet priključkov: imamo en super priključek, ki je hkrati tudi uvoz na črpalko, imamo najmanj dve izvirni prometni rešitvi, imamo tri priključke z obvestilnimi tablami in enega, ki deluje na garmin, imamo štiri legalne priključke in petega, posebneža, ki ga na tablah ni. Na običajnih rondojih, brez ambicij biti izjemen, so postavljene smerne table ob izvoznem pasu z rondoja, mi smo jih postavili na nasprotni, dovozni pas na rondo, iz česar bi lahko sklepali, da so smerne table namenjene trdobučnežem, ki so navajeni voziti po napačni strani ceste, torej Angležem. Mi, domačini, pa smernih tabel praktično ne potrebujemo.

Torej je naš posebnež zgrajen za domačine in Angleže, Evropejci pa naj se znajdejo, kakor vedo in znajo. Dokaz, da je naš rondo nekaj posebnega, izhaja tudi iz njegovih voznih karakteristik. Turistični delavci bi jih z lahkoto izkoristili v svoj prid in jih, seveda skupaj z jezerom, celo tržili. Zanesljivo pa bi izjemnost tega rondoja lahko izkoristila država za polnjenje vedno prazne blagajne: predpostavimo, da imamo opraviti s posebnežem, z voznikom, ki namerava z vožnjo skozi rondo v celoti upoštevati CPP in smernik za (prvi naslednji) izvoz iz rondoja vključiti takoj, ko se po prihodu v rondo razvrsti v krožnico voznega pasu. Table z omejitvijo hitrosti v krožišču ni, zato poizkusimo s hitrostjo, ki je dovoljena za vožnjo po naselju.

Ob predpostavki, da imamo res opraviti s čudakom, dobimo pri vožnji skozi krožišče ob različnih hitrostih zanimive rezultate o času, ki ga ima ubogljivi državljan na razpolago za ukrepanje: pri hitrosti 50 km/h (13,89 m/s) ima voznik, ki prihaja iz Lesc in zavija proti Gorjam, natanko 0,33 sekunde, da vklopi smernik, pri zavijanju proti Bohinju, potem ko je peljal mimo odcepa za Gorje, pa 0,43 sekunde; alternativa je seveda – kršitev predpisov. Pri hitrosti 5 km/h (1,69 m/s) se mu reakcijski čas podaljša za prvi izvoz na 2,79 sekunde in za drugega na 3,56 s.

Ko razumemo številke, se hitro pokaže vsa lepota in izjemnost našega rondoja: glede na razpoložljiv čas za igro z »žmigavci« bo voznik, ki bo pripeljal v rondo, v njem tudi obtičal, ker smernika preprosto ne bo utegnil pravočasno vklopiti in voznikom za njim nakazati, kdaj želi ubežati rondoju; ali pa bo redoljubnež prisiljen zmanjšati hitrost vožnje po krožnici rondoja do take mere, da bo imel med vožnjo čas tudi zanje. Seveda ostane še izhod v sili in prispevek v državno blagajno. Dobitna kombinacija za državni proračun, če jo bomo le znali izkoristiti, pa je peti priključek, ki je in ga hkrati ni. Pri njem so na preizkušnji tako vozniki kot policisti, ki se znajdejo tam, če slučajno ne gledajo v nebo ali ne mižijo.

In tu se skriva tudi kronski dokaz o naši pregovorni bistrosti, daljnovidnosti in viziji pri načrtovanju prometne ureditve Bleda: glede na velikost krožišča, glede na njegove izjemne lastnosti in predvsem glede na njegov poglaviten namen umirjati promet, smo (si) zgradili – zavezani minimalizmu – rondo, v katerem je najprimernejša hitrost vožnje skozenj hitrost ne prehitrega pešca. Ja, ko se mi odločimo umirjati promet, to naredimo temeljito. Zato bi naši turistični delavci to lahko izkoristili; naš rondo lahko pokažejo kot prvi rondo v državi, če ne celo na planetu, ki je primeren predvsem za pešce. In norčave Otočane.

Za bistroumneže pa, ki si želijo izigravati cestne predpise in obiti naše vsem dobro znane trdne namene urediti prometne probleme Bleda kar se da prijazno ljudem, sporočamo: mi, naša policija in državna blagajna smo pripravljeni. Kar izvolite.

Emil Brence, Bled