Letošnji John Wick nadaljuje tam, kjer se je predlani ustavil drugi del. Kanadski zvezdnik Keanu Reeves – hitman, ki živi po načelu, če želiš mir, se pripravi na vojno, je na begu, ker je moril v hotelu Continental. Za ovratnik telirane trodelne črne obleke mu dihajo stanovski kolegi, poklicni morilci. 13, 14, 15 milijonov dolarjev je razpisanih na njegovo glavo. Tega denarja prekaljeni morilci ne bodo videli, to je jasno. Keanu Reeves, Neo iz Matrice (1999) in Jack iz Hitrosti (1994), namreč še vedno obvlada žanr, v katerem naslovni junaki ne umirajo in v katerem je zgradil kariero. Iz jeze in žalovanja človeka, ki so mu v prvem delu nič hudega sluteči ruski gangsterji ubili psičko Daisy – darilo preminule žene –, je z režiserjem in kaskaderjem Chadom Stahelskim v vsega petih letih zgradil pompozno, z elektronsko glasbo in neonsko svetlobo obarvano adrenalinsko franšizo. Četrti del je bil napovedan tako rekoč preden je tretji sploh ugledal temino kinodvoran.
Absurdna zgodba
Filmi o Johnu Wicku izstopajo z dvema filmskima elementoma, in sicer z absolutno absurdno zgodbo in izdelano koreografijo namerno pretiranih akcijskih prizorov. Kar počne Keanu s pištolo in pestmi, ni le neverjetno in ekscesno, temveč v bistvu čudovito. Film bi lahko brali kot kampanjo orožarskega lobija in brezsramno povzdigovanje nasilja, toda franšiza na drugi strani postreže s toliko trapastega metakonteksta in duhovite samoreferenčnosti, da ni težko zgrešiti samozavedanja ustvarjalcev. Keanu z orožjem ravna metodično in preudarno, a hkrati tako poznavalsko prefinjeno, da se vse skupaj gleda kot nekakšna svinčena poezija. Ko sproži Wick, čuti zaplešejo in glave padajo. Ko sprožijo drugi, je že prepozno. Wick je še naprej množični morilec, ker pa še naprej pobija tiste, ki jih ne pogreša nihče, je še naprej tudi dobri fant.
Najnovejše nadaljevanje, podnaslovljeno Parabellum, je v primerjavi z drugim delom še bistveno bolj razgiban in raznovrsten poklon žanru. Da sta se igralski zasedbi pridružila Yayan Ruhian in Cecep Arif Rahman iz fenomenalnih indonezijskih akcionerjev Racija (Serbuan Maut, 2011) in Racija 2 (Serbuan Maut 2: Berandal, 2014), ni nikakršno naključje. Prizori tako niso le tipično wickovski – torej mešanica rokovanja z orožjem, brazilskega jiu-jitsuja, krav mage in juda –, temveč dišijo tudi po izredno kinetični indonezijski borilni veščini pencak silat. Nasilje je znova pospremljeno s trpkim vzdušjem fiktivnega kriminalnega podzemlja in obešenjaškim humorjem, v kadrih in prizorih pa boste ljubitelji žanra prepoznali številne priklone azijski, evropski in ameriški akcijski produkciji.
Čista akcija
Ne glede na to, da režiser Stahelski svojega otroka meša z neonoirovsko kriminalko in motivi vesterna, je njegova vizija povsem razvidna. 50-letni filmar iz Massachusettsa ne želi ustvariti zgolj približka, temveč čist, brezkompromisen akcijski tobogan. Torej film, ki žanrski oznaki v popolnosti podredi scenarij in interno logiko. Gledalci naj ne razmišljajo, kako je videno sploh mogoče, gledalci naj ne poskušajo najti smisla v raztrgani zgodbi, ampak naj se samo čudijo in navdušujejo nad smrtonosno simfonijo.
Problem, ki nastane, je samoumeven. Dve uri filma z zgodbo, ki se v najboljšem primeru vrti okoli svoje osi in stavi na premetavanje žanrskih tropov, mora imeti potemtakem zares vražje dobro izdelane akcijske prizore. Ko na sceno po približno polovici filma s svojima nemškima ovčarjema stopi ameriška oskarjevka Halle Berry, ugotovimo, da so sekvence, če ne že hudičevo, vsaj pasje dobre, tretji John Wick pa nasilen, stiliziran in hladnokrven film o maščevanju. Na trenutke zagotovo trapast, še zdaleč ne popoln, a vsekakor to, kar obljublja žanrska oznaka.
