Rane so sveže in bodo pekle še nekaj časa. Vsako drezanje je kot sol nanje. Celjenje bo dolgotrajno, terapija naporna in tudi neprijetna, saj ni nobenega dvoma, da bo analiza razkrila marsikatero zgrešeno potezo. Na udaru je in bo predvsem predsednik kluba Hari Arčon, ki je bil pred štirimi leti rešitelj, danes pa… Če bi tu uporabili slogan »od junaka do bedaka«, bi se spustili na navijaško raven, ampak dejstvo je, da bo največ vprašanj, povezanih s kadrovskimi odločitvami, letelo na njegov naslov. Se je v iskanju sozvočja med klubskim proračunom in izdatki za plače preprosto rečeno uštel? V tem pogledu mu ni šel na roko lanski izpad iz boja za evropsko vozovnico, ki je odnesel dobrih 200.000 evrov. To naj bi bil tudi glavni vzrok, da je dal »proste roke« Arčonu, Žigonu, Gregoriču in Škarabotu. V slogu: peti ali šesti smo lahko tudi brez njih. Že površne analize iger kažejo, da so Gorici na ključnih spomladanskih tekmah, ki bi jih »morali« dobiti, manjkale prav njihove izkušnje oziroma goriško srce, če smo malce patetični. In če na rano dodamo še ščepec soli, seveda ne smemo prezreti dveh trenerskih zamenjav. Predvsem prva, ko se je po jesenskem delu poslovil Miran Srebrnič, bo še predmet analiz v slogu, kaj bi bilo, če bi bilo. Seveda ni mogoče vedeti, ali bi legendi kluba uspelo zakrpati luknje, ki so jih povzročile kadrovske ideje, bi pa bilo verjetno več kemije na relaciji trenerska klop–garderoba–igrišče.
Ob vseh vprašanjih, ki se dotikajo pretekle sezone in na katera ne bo enoznačnih odgovorov, se oblikujejo številna, ki usmerjajo pogled v prihodnost. Temeljno je: so v Gorici razmišljali tudi o takšnem razpletu kvalifikacij in imajo dovolj energije v najširšem pomenu te besede za ekspresno vrnitev med najboljše? Koper, Nafta in še kdo bodo napadli brez usmiljenja.
