Nemški socialni demokrati (SPD) imajo od danes začasno vodstvo v obliki trojke. V njej so trije dosedanji podpredsedniki oziroma podpredsednice: Manuela Schwesig, ministrska predsednica dežele Mecklenburg-Pomorjansko in ministrica v prejšnji zvezni koalicijski vladi, Malu Dreyer, ministrska predsednica Porenje-Pfalškega, in Thorsten Schäfer-Gümbel, predsednik hessenske SPD. Noben izmed njih se, kot so poudarili na današnji tiskovni konferenci, na verjetno jesenskem kongresu stranke ne namerava potegovati za predsedniški položaj, s katerega je danes po dobrih trinajstih mesecih uradno odstopila Andrea Nahles.
Povod za odstop Nahlesove, ki bo jutri odstopila tudi kot voditeljica poslanskega kluba SPD v bundestagu (vsaj začasno jo bo nadomestil njen namestnik Rolf Mützenich) in se odpovedala poslanskemu mandatu oziroma povsem umaknila iz politike, so bile kritike na njen račun po zgodovinsko slabem dosežku stranke na evropskih volitvah. Nahlesova je neposredno po volitvah kritike iz različnih deželnih organizacij, poslanskega kluba in podmladka stranke najprej hotela utišati z napovedjo predčasnih volitev vodje poslanskega kluba, a se je znotrajstrankarski pritisk nanjo po tem le še stopnjeval. Po sestanku poslanskega kluba prejšnji četrtek je predsednica SPD nato ugotovila, kot je zapisala v odstopnem pismu, da v stranki nima več zadostne opore za nadaljnje delo.
Nahlesova glede na zapisano v omenjenem pismu odhaja z veliko grenkobe in po tem, kar je javno znano, je mogoče sklepati, da so bili napadi nanjo za zaprtimi vrati še neprimerno manj v duhu tistega, kar je trenutno temeljno geslo stranke: solidarnost, povezanost, človečnost. A kakor je to nemara predvsem problem stranke, ki jo po več kot poldrugem stoletju zgodovine z nekaj slavnimi poglavji zdaj čaka boj za golo politično preživetje, je povsem ohromljena, demoralizirana in medsebojno sprta SPD tudi problem koalicijske konservativne unije (CDU/CSU) in kanclerke Angele Merkel. Medtem ko si bosta zlasti finančni minister Olaf Scholz in zunanji Heiko Maas nedvomno prizadevala ostati zanesljiv in predvidljiv del vlade, bo ob omenjeni trojici in novem vodji poslanskega kluba brez prave avtoritete namreč negotovo, kateri glas iz SPD pravzaprav velja.
Paraliza SPD, razcepljene med zagovornike nadaljevanja dela v veliki koaliciji in nasprotnike, se bo prej ali slej prenesla na vlado, pri tem pa morata obe konservativni stranki paziti, da se v podobnem vrtincu ne bi znašli še sami. Nobena od njiju se na evropskih volitvah ni odrezala bleščeče, nasprotno, v CDU, denimo, pa se je po vrsti spodrsljajev Annegret Kramp-Karrenbauer odprla razprava o tem, ali je naslednica, ki si jo je izbrala Merklova, res iz pravega testa za kanclerstvo ali ne bi bilo bolje, ko bi pred naslednjimi volitvami poiskali drugega kandidata ali kandidatko.
Odstop Nahlesove in še globlja kriza SPD sta unijo zalotila nepripravljeno tudi programsko, saj na očitno željo oziroma zahtevo volilcev, da bi se politika resno lotila podnebnih sprememb, izraženo v veliki podpori Zelenim, CDU in CSU nimata odgovora. Poleg krize SPD je tudi to razlog, da so nekateri opazovalci le še na papirju veliko koalicijo v Berlinu bolj ali manj že odpisali, češ da vseh notranjih trenj dlje kot do jesenskih mesecev ne bo mogla preživeti.
