Od štirih športnih ciljev smo dosegli le enega, bili smo zgolj 25-odstotno uspešni in zato je bila sezona pod načrti. Nasploh je bila turbulentna in stresna, polna vzponov in padcev. Že na začetku smo septembra lani izgubili superpokal proti Krki, nato v ligi prvakov doma proti Skjernu, sledil je poraz proti Ribnici… Kmalu zatem smo trenerja Branka Tamšeta zamenjali s Tomažem Ocvirkom, zamenjali smo tudi celoten koncept, kar je terjalo še dodaten čas in energijo ter imelo določene posledice. Vseeno smo v Evropi prikazali nekaj odličnih predstav in imeli rekorden obisk v Zlatorogu na tekmah lige prvakov, si predčasno zagotovili 23. naslov slovenskega prvaka, uveljavili smo nekaj mladih igralcev. Vse torej le ni bilo tako slabo, ni pa bilo niti dobro.
Po menjavi Tamšeta z Ocvirkom je »šok terapija« nekaj časa delovala, nato pa je Celje spet delovalo bledo in slabo.Drži in to kažejo tudi rezultati. Številne nepričakovane spremembe že od začetka sezone so terjale svoj davek, delež je prispevalo tudi to, da po koncu sezone odhaja kar osem igralcev, čeprav verjamem, da zaradi tega motivacija ne bi smela biti vprašljiva. A se je ekipa, ko je bilo najbolj potrebno, vedno pravočasno in uspešno konsolidirala ter dosegla želeni rezultat. Izjema je bil samo pokalni polfinalni poraz proti Gorenju. V drugem delu sezone je Celje dvakrat gostovalo pri Gorenju in obakrat suvereno zmagalo. Prav naslov državnega prvaka, ki zagotavlja nastop v ligi prvakov tudi v naslednji sezoni, smo znova prepričljivo osvojili.
Ocvirk je v slovenskih tekmovanjih izgubil štiri tekme in trikrat remiziral ter izgubil eno lovoriko. Je pravi »trenerski kaliber« za celjski klub?Po koncu sodelovanja s Tamšetom smo imeli vsaj dvajset ponudb različnih trenerjev, a smo se odločili za domačega strokovnjaka. Ocvirku zaupamo, zato smo podaljšali pogodbo z njim do junija 2022. Ekipo je prevzel v nehvaležnem trenutku, a mu jo je uspelo dvigniti. Prvič je bil v vlogi glavnega trenerja v članski kategoriji, saj je prej nabiral izkušnje le kot pomočnik glavnega trenerja, trener mlajših selekcij in kondicijski trener. A njegova strokovnost in sposobnost ni sporna. Gre za mladega trenerja po stažu vodenja članske (prve) ekipe, ki se mora še mnogo naučiti. Toda v tej sezoni je dobil ogromno izkušenj doma in v Evropi ter se srečal z mnogimi doslej neznanimi situaciji in okoliščinami.
V tej sezoni ste imeli v Celju po imenih najboljšo igralsko zasedbo v zadnjih sezonah, zdaj pa odhaja kar osem nosilcev igre. Kako ustaviti trend odhodov in zakaj ste se odločili za koncept z mladimi?Takšen koncept smo v preteklosti že imeli, a smo vmes zgodbo malce zapeljali v drugo smer. Če je bila to pravilna ali napačna odločitev, naj presodi vsak sam, a uspehov in lovorik ni manjkalo. Letos smo se odločili, da gremo v koncept s slovenskimi igralci še bolj temeljito, zato smo v matični klub vrnili Vida Poteka iz Belorusije, angažirali Jana Grebenca in Patrika Lebana, s kopico mladih in domačih igralcev smo podpisali dolgoročne pogodbe do leta 2022, nekatere smo potegnili s posoje v drugih klubih. Ekipa za novo sezono bo kombinacija izkušenosti in mladosti, ki naj bi prinesla tudi možnost, da bi ekipa ostala skupaj dlje časa, kot je bila večina dosedanjih. Kajti z vsakoletnimi množičnimi odhodi je nemogoče ustvarjati pravo ekipo, sočasno pa dosegati dobre rezultate.
Po naslednji sezoni se obeta temeljita reforma evropske lige prvakov, nastop Celja Pivovarne Laško v njej pa še vedno »visi«. Kje vidite celjski klub po tej reformi?Tam, kjer je danes, torej med evropsko elito. Nimamo nobenih stoodstotnih zagotovil, da bomo igrali v elitnem delu, ker jih pač ni in jih ne more biti, a potekajo intenzivni pogovori. V medijih in javnosti se stalno igranje vsaj v osmini finala lige prvakov omenja kot ključni pogoj za igranje v novem sistemu lige prvakov, toda to ne drži. Obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na to: potencial rokometa v državi, tradicija, obisk na domačih evropskih tekmah, marketinške in druge dejavnosti…
Kateri je glavni minus celjskega kluba, da bi morebiti izpadel v boju za igranje v reformirani ligi prvakov?Nimamo velikega minusa. Trenutno ne gre za klasična pogajanja, ampak za izpolnjevanje meril evropske zveze EHF. Zdaj se oblikujejo nova merila, pri tem pa dejavno sodelujejo številni klubi. Vsak klub oziroma član FCH (Forum Club Handball, op. p.) ima svojo vizijo in cilje, nato pa bo prišlo do pogajanj in kompromisov pri oblikovanju meril za igranje med evropsko elito. Imamo tudi dober položaj v FCH, saj je predsednik Gregor Planteu, nekdanji direktor celjskega kluba. A vseeno je treba počakati. Niti za prihajajočo sezono ne moremo trditi, da bomo v ligi prvakov igrali v elitnih skupinah A in B, kaj šele za sezono 2020/21.
Heineken prispeva največ v letni proračun kluba, ki znaša okoli 1,8 milijona evrov. Ker je tudi eden glavnih sponzorjev nogometne lige prvakov, bi lahko povečal tudi svoj vložek v celjski rokometni klub.To, kar Pivovarna Laško Union vlaga v rokomet, je velika zgodba na trgu z dvema milijonoma ljudi, sočasno pa posebnost v sistemu Heinekena. Imamo zelo dobre odnose z vodstvom Heinekena, katerega predstavniki so večkrat gostje na tekmah v Zlatorogu in s katerimi imamo pogoste sestanke in srečanja. Zgodbe v medijih in javnosti, da se Heineken umika iz sponzorstva celjskega rokometa, so čista laž, saj multinacionalka našo zgodbo vidi tudi kot svojo.
Uspešno ste izpeljali tudi sanacijo kluba.Sanacijo smo opravili, a to je zadeva, ki se nikoli ne konča. Vedno pridejo nove težave, ko na primer neki sponzor odpove sodelovanje ali zmanjša vložek. Zato nastane denarna luknja, ki jo je treba zakrpati in se sanacija začenja znova. V klubu proračun polnimo iz različnih virov, zaradi zniževanja sponzorskih sredstev pa je treba sredstva dobiti na drugačen način. Mi se trudimo predvsem z lastnimi prihodki, ki izvirajo iz prodaje vstopnic za tekme, prodajo različnih artiklov v klubski trgovini, prodajo pijač in hrane, prodajo igralcev… Razmere v Sloveniji so še vedno napačno postavljene: sistemska sredstva se nižajo, prav tako sponzorska, športni dosežki pa naj bi se dvigovali. In potem pride v Zlatorog bogati PSG in vsi pričakujejo, da bomo mi kot rokometni palčki spravili na kolena najbogatejši rokometni klub na svetu, ki ima kar desetkrat večji proračun od Celja.
Do nedavnega ste bili član upravnega odbora nogometnega kluba Maribor. Katere so glavne razlike med njim in celjskim rokometnim klubom?Bil sem član upravnega odbora mariborskega kluba, a sem odstopil zaradi navzkrižja interesov. Zamenjal sem službo in iz Pivovarne Laško Union odšel v Novo KBM, kjer med drugim skrbim tudi za sponzorstva in bi bil v navzkrižju interesov. Glavna razlika – lahko dodamo zraven rokometa še košarko ali kakšen drug kolektivni šport v Sloveniji – je struktura prihodkov kluba. Če pogledamo strukturo prihodkov nogometnega kluba, je sponzorski delež od 20 do 30 odstotkov, v celjskem klubu, ki je v evropskem merilu – razen nemških klubov, ki so spet drug »planet« – eden najbolj razvitih v strukturi prihodkov, kar 65 odstotkov sredstev zagotavljamo iz sponzorskih virov, 35 odstotkov pa iz lastnih virov. To je nekaj neverjetnega, a težko je pokrivati luknjo, ki nastane zaradi padanja sponzorskih in sistemskih sredstev, pri čemer je slednjih za šport v Sloveniji na državni ravni letos kar tri milijone evrov manj kot lani. Potrebne so korenite spremembe financiranja slovenskega športa, pri katerih imamo že zdaj velike zamude. Šele pred leti se je na primer spremenila zakonodaja glede pitja alkoholnih pijač na športnih prireditvah, ki so lahko pomemben vir prihodka klubov in zvez. Le za primer: že od nekdaj lahko v gledališču pijete šampanjec in vino, na tekmi pa do nedavnega niste mogli niti kupiti niti piti piva. Čudno, ali ne?
