Ko so v četrtek v atriju ZRC odprli fotografsko razstavo, ki jo je pod mentorstvom Mance Juvan in Luke Dakskoblerja ustvarilo dvanajst avtorjev, sta bila tam prisotna tudi Urša Tonejec in Aljoša Škaper. Oba sta pri razstavi sodelovala s fotografijami iz svojega vsakdana, s katerimi se želita izraziti in hkrati pokazati, da življenje gibalno oviranih ni tako zelo drugačno, kot se morda zdi. Kot pravita, se večkrat srečujeta z vprašanji, povezanimi z gibalno oviranostjo. Tudi nanje odgovarjata vsak v svojem nizu fotografij (Aljoša Škaper jih je posnel skupaj z ženo Mirando), ki so razstavljene skupaj s fotografijami drugih udeležencev delavnic v okviru projekta Multivizija: multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupine.
Urša Tonejec je to naredila z dobršno mero humorja. Ena od fotografij na primer prikazuje, kako je na stranišču za osebo na vozičku ogledalo previsoko, zato je vidna le njena roka. »Fotografija, posneta v Bauhausu, pa prikazuje, kako se vidi skozi steklo vrat na stranišču. Fotografirala sem svoj vsakdan, vendar se nisem osredotočila na običajnosti, ampak bolj banalne stvari, ki se mi dogajajo in sem jih želela prikazati na humoren način,« je dejala, medtem ko je Aljoša Škaper, ki sodeluje tudi pri razvijanju mobilne aplikacije Ljubljana by wheelchair – Ljubljana z vozičkom, dodal: »Z ženo se prevečkrat srečujeva z vprašanji, kako počneva razne stvari, ker sem jaz gibalno oviran. Prikazati sva želela del najinega vsakdana. Ta se ne razlikuje veliko od vsakdana ljudi, ki niso gibalno ovirani. Razlika je le ta, da oni niso na vozičku. Vmes so potrebne kakšne prilagoditve, vendar delamo bolj ali manj enake stvari kot hodeči,« je dejal, medtem ko sta se oba razgovorila, ko je beseda nanesla na pokroviteljstvo. Tega resnično ne marata.
Sodelovali so gibalno ovirani in migranti
»Hotela sem povedati tudi, da na svoje življenje ne gledam tragično. S fotografijami nisem hotela pokazati karkoli tragičnega. Gibalno ovirani nismo žrtve,« je Urša Tonejec dejala odločno. »Najslabše je pokroviteljstvo. Raje z vozičkom nekje obstanem, kot da bi slišala pohvale za to, ker sem dobre volje. Kot da smo na vozičku le ubogi in bi morali biti vedno žalostni,« je pripovedovala, medtem ko ji je Aljoša Škaper prikimaval in dodal, da so takšne razstave pomembno ravno zato, da obiskovalci vidijo, da smo si veliko bolj podobni, kot se morda zdi.
Na delavnicah so poleg gibalno oviranih sodelovali tudi migranti. »Tako sta se povezali precej različni skupini. Spraševali smo se, kaj nas združuje. Ugotovili smo, da je to naša lastna identiteta – kdo smo, od kod prihajamo, kaj vse vpliva na nas. S tem se ukvarjamo vsi. Z neformalnimi metodami smo dosegli, da so se posamezniki vse bolj ukvarjali s temi izhodiščnimi vprašanji,« je dejala vodja projekta Mija Pungeršič. Tako so poleg Urše Tonejec in Aljoša Škaperja skozi fotografijo svoje izkušnje predstavili tudi Camillo Acosta Mendoza, Aber Al Gendy, Tina Cerk, Naiem Ibrahim, Kevin Koman Modic, Katrin Modic, Jelena Radusinović, Romana Šteblaj in Naira Tahirović.
