Demokracija je model upravljanja države, ki predpostavlja, da imajo volilci vsaj posredno odločilni vpliv na to, kdo naj jim vlada, predvsem pa pričakujejo, da se državo pošteno in učinkovito upravlja v dobro večine. Nobene od teh zahtev današnja demokracija žal ne uresničuje zadovoljivo. Naj to oceno podprem z nekaj argumenti.
– Potem ko so bila pri nas večletna opozorila civilne družbe o neprimernosti volilne zakonodaje spregledana, je moralo ustavno sodišče politiko zavezati, da jo preuredi in volilcem zagotovi primeren vpliv na izbor poslancev. Zaradi tega posega bo do sprememb v zakonodaji tokrat nedvomno prišlo, a se jih bo prej ali slej izvedlo tako, da strankokracija (vladavina političnih elit) ne bo resneje prizadeta; to že napovedujejo rešitve, ki jih za zdaj predlagajo politične stranke.
– Demokracijo najbolj ogrožajo vrednote, ki se jih danes prednostno prakticira v politiki. Za demokratične vrednote namreč veljajo predvsem poštenost, solidarnost in učinkovitost, danes pa v svetu, ki se ima za demokratičnega, vse bolj prevladujejo neoliberalne vrednote, med njimi predvsem pohlep, laž in zavračanje solidarnosti. To velja v veliki meri tudi za našo državo, kar se prepričljivo odraža v vse bolj razraščeni korupciji.
– Ko pri upravljanju države prevladujejo neoliberalne vrednote, slednje ne more biti učinkovito, predvsem pa ne deluje v dobro večine, pač pa prednostno zadovoljuje interese elit in kapitala. To smo pri nas posebno boleče izkusili pred leti v povezavi z bančno sanacijo; izvedli smo jo namreč po diktatu EU na način, ki s pravom nima veliko skupnega, predvsem pa smo z njo bogato zadovoljili interese tujega finančnega kapitala, svojo državo pa resno oškodovali.
Poleg slabe demokracije kot najbolj splošnega razloga, da se volilci ne udeležujejo volitev, je še več takih razlogov, katerih delovanje pa se lahko konkretneje prepoznava. Kot rečeno, jih kar nekaj v svojem prispevku navaja Jerman, dva pa bom tu še sam izpostavil. Eden je v organiziranosti evropskega parlamenta. Ta je namreč taka, da naših osem na novo izvoljenih poslancev v EU ne bo prednostno podpiralo interesov naše države, pač bodo predvsem sledili politiki parlamentarne skupine, ki ji v EU parlamentu pripadajo. Ravnali bodo torej podobno neenotno in zato neučinkovito, kot to počno politične stranke doma.
Naslednji razlog, ki ga je primerno omeniti, so dohodki, ki jih prinaša poslansko mesto v evropskem parlamentu. Ti so namreč za naše razmere tako visoki, da pomeni postati evropski poslanec za izvoljenega lep poslovni uspeh. Tak poslanec bo seveda predvsem poslušen vodji politične stranke, ki mu je odločilno pomagal k temu uspehu, z delom v korist volilcev pa se bo obremenjeval le do mere, ko bi mu nedejavnost lahko škodila pri naslednjih volitvah. Ta vidik volitev je dovolj moteč, da se jih marsikdo ne udeležuje.
Nizke udeležbe na volitvah v evropski parlament nimamo le v Sloveniji, saj je podobno tudi v drugih nekdanjih socialističnih državah. Eden razlogov za to so prej omenjene stranpoti demokracije, ki so v teh državah še veliko resnejše kot v preostali Evropi, kažejo pa se še predvsem v obsegu korupcije in v vse večjih socialnih razlikah. Drugi razlog pa je nedvomno to, da ponujajo omenjene države zahodnemu finančnemu kapitalu zelo ugodno okolje za aktivno in pohlepno delovanje, ki ga oblastni organi EU praviloma podpirajo, nasprotovanje takemu početju pa marsikateri volilec najlažje pokaže tako, da se evropskih volitev ne udeležuje.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Skratka, tehtne razloge, da se imajo za zmagovalce, ima 8 poslancev, ki smo jim z izvolitvijo omogočili, da bodo naslednjih pet let deležni izjemnih ugodnosti, ki jih prinaša sedež v evropskem parlamentu. Glavni poraženec volitev pa je demokracija: volitve so namreč njeno osrednje orodje, uporabo slednjega pa so tudi tokrat zavrnili kar trije volilni upravičenci od štirih. Tak razplet volitev je nedvomno tehten razlog za zaskrbljenost.
Andrej Cetinski, Ljubljana
