V Kapitalu Kraljevskega pozorišta Zetski dom, Cetinje iz Črne gore András Urbán Marxovo kritiko politične ekonomije jemlje kot izhodišče za življenjsko podobo današnje stvarnosti. S črnogorsko himno in zgodovinsko eksplikacijo akumulacije kapitala vzpostavi humus za domači kontekst trgovanja s človekom ter z zgodovinskimi, nacionalnimi in družbenimi ideologijami.
Močan naboj
V koncertnem formatu štirje igralci ob glasbenikih v ozadju skozi številne songe, neposredni govor in igrane prizore sestavljajo kompleksno podobo iz fragmentov izkoriščanih delavcev, potrošniške svobode in revščine, seksi levičarjev in obrata k retradicionalizaciji ter nacionalističnih prepirov. Sopostavljanje stališč spremlja nemalo ironije, zažrte v vonj hrane v prizoru ekscesne, seksualizirane lakomnosti, v posvojene ideje o nekdanjem sistemu, ki se ga dvajsetletniki na odru ne morejo spominjati, ali v tehtanje vrednosti Črnogorca in Srba na podlagi zaslug prednikov, prelitih v tuji krvi in domači zemlji.
Uprizoritev se kljub svoji tematiki ne zaganja v slepo ulico angažiranosti in radikalnosti. Z udarnostjo igralcev in dramaturške linije rok-pank-elektro glasbe daje vsebinskim vprašanjem močan telesni in energetski naboj. Tako oblikuje dovolj splošen in »seksi produkt«, primeren za širše evropsko občinstvo, ki ga pričakuje kot del projekta EU Collective plays!, obenem pa tudi prostor svobode in volje kot zareze v pasivno sprejemanje samoumevnih pripadnosti. To je kapital Kapitala, ki prekine aplavz, da bi v avtoironični samorefleksiji mladi igralci skozi osebne perspektive v za uprizoritev izrabljenih delavcev konkretizirali vprašanje mlade generacije kot kapitala skupnosti. Dobra popotnica prihajajoči koprodukciji ljubljanske Drame in Zetskega doma, ki bo v avtorskem projektu Jerneja LorencijaPogovori o ljubezni povezala igralce iz Slovenije, Črne gore, Italije in Albanije.
V imenu družine, v imenu države
Oliver Frljić v Šest oseb išče avtorja (Satiričko kazalište Kerempuh, Zagreb) z znamenito absurdno metagledališko Pirandellovo igro brez zadržkov razdira podobo ekstremne hrvaške desnice. Nekateri so mu očitali vulgarni obračun z izbranimi posamezniki, a Frljić le udejanja ostro satiro politične oblasti glede na poznana dejstva.
V začetno vajo igralcev vstavi brezrezervno parodijo realne poroke s predstavniki nacionalistične elite (med njimi nekdanji kulturni minister, upokojeni škof), ki s svinjskimi glavami in obilico kokaina vihtijo zastave in ob turbofolku odigrajo nogomet z otroško lobanjo iz pokola civilistov v vasi Ahmići leta 1993. Tudi nadaljnje zaplete Pirandellovih dveh skupnosti, skupine igralcev in družino dramskih oseb, ki v gledališče vdrejo v iskanju svojega avtorja, preplete s številnimi aktualnimi referencami ter v krojaški salon zamaskirani javni hiši in z mantro »v imenu družine« razodeva manipulacije s pojmi vere, domovine in družine, medtem ko se v nasilju in zlorabi svojih članov te vse bolj razkrajajo. Vzporejanje drame in stvarnosti temelji na analizi družbene skupnosti, ki pa je izrazito lokalizirana in zunaj poznavanja konteksta izgubi veliko pomenov.
Prvikrat podeljeno nagrado Jerneja Šugmana po izboru občinstva je prejela Moč teme Narodnega pozorišta v Beogradu v režiji Igorja Vuka Torbice, kar poleg dejstva, da gre za prepričljivo postavitev pretresljive drame, izkazuje tudi logiko klasičnega dramskega uprizarjanja, ki ne polarizira mnenj tako kot do aktualne realnosti kritični projekti. V svojem času (1886) je bila sicer problematična tudi Tolstojeva drama, nastala po realnem dogodku in zaradi strašljive slike v nevidnost odrinjenih delov ruske družbe prepovedana več let. Beograjsko interpretacijo zgodbe iz črne kronike (mimogrede, Tolstojevo Oblast teme bodo v prihodnji sezoni postavili tudi v SLG Celje) bistveno določi z vseh strani zaprt scenski boks in zadušljiva svetloba Branka Hojnika s plastično materializacijo vzdušja ujetosti, morbidnosti in teme, ki se naseljuje v kosteh revnega podeželja ter jih lomi v okrutnih zločinih in tragičnih usodah.
