Spektakel Gira se je v Veroni končal s Primožem Rogličem na zmagovalni rožnati preprogi najboljše trojice kolesarske dirke po Italiji. Popolnoma izčrpan je zadnji dan v Veroni tvegal na polno, da je nadoknadil škodo, ki so mu jo naredili navijači v gorah. Slovenci so zaznamovali letošnji Giro.
»Zelo sem vesel in ponosen. Da sem končal tukaj v areni s tako številno podporo slovenskih navijačev, se meni zdi kot zmaga. Zadnje dni sem vsak dan iztisnil 110 odstotkov. Na Giro sem prišel po zmago, toda ob vseh težavah sem zelo zadovoljen, da sem končal tu, kjer sem. Posebna zahvala gre vsej ekipi in navijačem za podporo,« je danes Primož Roglič žarel sredi veronske arene. Z bronasto lovoriko v skupnem seštevku Gira po Italiji. Ponosen, da je med tremi največjimi gladiatorji 102. izvedbe italijanskega Gira. Proti Mikelu Landi je bil po kronometru na srečni strani osmih sekund. V veliko zlato lovoriko so vgravirali ime Richard Carapaz.
Za Primoža Rogliča današnja vožnja v Veroni ni bila zgolj parada skozi 17 kilometrov dolg navijaški špalir. Na koncu je bila živčna vojna. Roglič je na koncu veliko tvegal skozi ovinke, da je ujel sekunde za Lando. Glede na uvodna kronometra je bilo nemara pričakovati, da bo dokaj zlahka zmogel nadoknaditi 23 sekund zaostanka za nov presežek, a so ga gore utrudile in naredile zaključek nepredvidljiv. Ko je danes Roglič odpeljal zadnje kilometre 26 sekund počasneje, so veliko bolj svežemu Američanu Chadu Hagi (Sunweb) tekle solze sreče. Richard Carapaz (36. mesto) je moral le prevoziti do arene pred Vincenzom Nibalijem in ekvadorska veselica se je lahko začela. »Zmagati na Giru je čudovit občutek. To je največji trenutek moje kariere.«
Carapaz je v soboto v cilju na Croce D'Aune priznal, da je ekipi Movistar le malo zmanjkalo do popolnega dneva. V zaključku je v rožnati majici poskušal vrniti uslugo Mikelu Landi z etapno zmago, a je njune načrte prebral njegov baskovski rojak Pello Bilbao (Astana) in so prepozno začeli nabirati prednost pred Rogličem. Slovenskega kolesarja so presenetili na zadnjem spustu, ko je napadel Nibali. V zadnjem klancu je popolnoma izmučen zaostal 54 sekund. Škodo so mu naredili še navijači.
Rogliču pribitek desetih sekund
Zadnji dan v gorah, skupaj je bilo v petih klancih več kot 5700 metrov višinske razlike, je bila izjemno številna slovenska podpora. Giro je zajela »roglomanija«. A je šlo vse skupaj na žalost prek meje. V dveh incidentih so bili vpleteni navijači in vrgli sramotno luč na vse. Dva navijača sta na zadnjem vzponu 100 metrov potiskala Primoža Rogliča, zaradi česar so ga kasneje komisarji Mednarodne kolesarske organizacije kaznovali z desetimi sekundami kazni. »Giro je veliko pridobil s slovenskimi navijači. Vsem sem hvaležen za podporo. Žal vseh ni mogoče kontrolirati,« se je preprosto izgovoril Roglič. Verjetno bi mu komisarji oprostili, če bi s kakšno gesto z roko dal preveč zagretim vedeti, da tega ne dopusti. Na zadnjem klancu je v slovensko zastavo odeti gorečnež tekel preblizu kolesarjev in zbil Angela Lopeza. Mali Kolumbijec jeze kljub šestim uram na kolesu ni mogel brzdati in je nekajkrat zamahnil proti pregretemu nerodnežu. Čeprav UCI zelo strogo obravnavo agresijo do publike, so se usmilili nosilca bele majice zaradi »človeške reakcije«. Lopez je zaradi incidenta izgubil dve minuti časa in eno mesto v skupni razvrstitvi.
Kako je z muko prigarana vsaka sekunda, je tožil Jan Polanc. V gorah ni vzdržal med deseterico. Na zadnji gorski etapi je zaostal za dvanajst minut in zdrsnil na 15. mesto, ki ga kljub zelo dobri vožnji v Veroni ni zmogel popraviti. »Bil je peklensko zahteven teden. Utrujenost je bila vse večja, noge se niso več vrtele. Vztrajal sem le zaradi navijačev in domačih,« je Jan Polanc prigaral do Verone v zgodovinskem Giru, kjer sta z Rogličem sedem dni nosila rožnato majico.
V naslednjih dneh bo čas za analize. »Ponosen sem, kako se je Roglič boril. Za ekipo je to poseben dosežek. Prve stopničke,« je navdušenje vrelo iz športnega direktorja nizozemske ekipe Jumbo-Visma Addyja Engelsa. »Lepo ga je bilo gledati. Na koncu je bil že popolnoma izčrpan, a se je še boril. Preostali del ekipe je naredil, kar je lahko, ni pa mogoče od fantov pričakovati, da bi naredili toliko, kot bi lahko z Robertom Gesnikom in Laurensom de Plusom. Ne vem, ali bi s tem lahko zmagali, vsekakor pa bi bili bolj v igri,« je razmišljal Engels. Največ je Roglič na letošnjem Giru izgubil čez Mortirolo, bržčas tudi zaradi posledic prejšnjih napak, predvsem padca v Comu. Zadnji teden je vozil brez apetita, tožil je o bolečinah v prsih. Pravi mali čudež je, da se je v takem stanju sploh uvrstil na zmagovalni oder.
Nibali žrtev lastne taktike
»Naredil sem nekaj napak, ampak motiti se je človeško. Kdo je ob začetku mislil, da bi Carapaz lahko zmagal na Giru. Zdaj mu lahko le čestitam. Dirkal je pametno, napadalno dovolj zgodaj. Z ekipo Movistar je imel najboljšo podporo,« se je sprijaznil Vincenzo Nibali, ki lahko obžaluje predvsem 14. etapo, kjer sta skupaj z Rogličem, ki ga je imel za največjega tekmeca, dovolila Carapazu minuto in 54 sekund prednosti in s tem pri 35 letih verjetno tudi slavo najstarejšega zmagovalca Gira. Za uspehe Nibalija je zaslužen tudi Grega Bole. Le peščica slovenskih kolesarjev se lahko pohvali, da so pomagali kapetanu do uvrstitve na zmagovalni oder tritedenskih dirk. »Končno konec. Naredil sem, kar sem moral narediti,« pravi Bole.
