V začetku junija 1989 je bil Trg nebeškega miru (Tiananmen) že sedem tednov prizorišče velikih demonstracij študentov, ki so zahtevali demokratične reforme in odločen boj proti korupciji. Pravzaprav so protestniki samo podpirali reformistično strujo v Komunistični partiji Kitajske. Vojska pa je ponoči s 3. na 4. junija s pravimi naboji in tanki nasilno razgnala demonstrante in jih pri tem, po podatkih Rdečega križa, ubila 2600.

Po pokolu gospodarski čudež

Trideset let pozneje ta dogodek ostaja tabu tema na Kitajskem, tako je tudi s kitajskega interneta odstranjeno vsako omenjanje te krvave represije. Oblasti tudi nimajo namere, da bi spremenile obsodbo teh demonstracij in rehabilitirale žrtve in udeležence, ki so večinoma v pregnanstvu ali stigmatizirani, ker so bili zaprti.

»Šlo je za nerede in osrednja vlada je sprejela ukrepe, da bi jih končala, kar je bila pravilna odločitev,« je v nedeljo dejal kitajski minister za obrambo Wei Fenghe na mednarodnem srečanju obrambnih ministrov in generalov v Singapurju. Poudaril je še, da je Kitajska po zaslugi teh ukrepov imela »v zadnjih 30 letih stabilnost in razvoj«. Vsekakor se je v zadnjih 30 letih vsaj pol milijarde Kitajcev lahko po zaslugi velikih gospodarskih reform Deng Xiaopinga, ki pa je dal leta 1989 ukaz o posredovanju vojske proti študentom, dvignilo iz revščine in danes živi človeka vredno življenje.

A represija se je v teh 30 letih, ki so prinesla torej večini Kitajcev blagostanje, samo še povečala, saj si oblasti zdaj pomagajo z najsodobnejšo tehnologijo in umetno inteligenco, kar ju premore svet. Veliki brat spremlja posameznika skoraj povsod.

Xi je povečal represijo

Še vedno na Kitajskem na skrivaj krožijo knjige, ki na primer pišejo o več deset milijonih mrtvih med veliko lakoto, ki jo je pred 60 leti s svojo neodgovorno industrializacijo podeželja povzročil pesnik Mao Cetung. Predvsem desetletje 1997–2007 je bilo čas odprtosti, tudi zato, ker je internet omogočal svobodo izražanja. Po letu 2008 in zlasti s prihodom Xi Jinpinga na oblast leta 2012 pa se je represija zaostrila. V novem zakoniku leta 2017 je postal »zgodovinarski nihilizem«, to je kritika zgodovine KP in Maove politike, kaznivo dejanje. Že leta 2013 je bilo ukinjenih več blogov, leta 2015 pa zaprtih več neodvisnih odvetnikov, zaradi česar se je povečalo število uglednih kitajskih političnih emigrantov.

Še vedno nekateri disidenti in študenti poskušajo biti konstruktivni v sami Kitajski in tako izboljšati razmere. Razvija se novo gibanje študentov, ki se hočejo osredotočiti na specifične konkretne probleme s tem, da branijo predvsem ljudi z družbenega obrobja, pogosto delavce, izražajo pa se predvsem na spletnih forumih.

Mladi marksisti

Študentom iz leta 1989 novo študentsko gibanje očita, da so se šli elitizem in niso poskušali vzpostaviti stika z delavci in podjetniki. Mladi marksisti se tako borijo za pravice delavcev oziroma za priznanje teh pravic s strani komunističnih oblasti. Skratka, marksizem, ki je uradna doktrina, uporabljajo proti oblasti. Nekaj podobnega je pred 35 leti v Sloveniji poskušal Slavoj Žižek, ki je menil, da je mogoče nedemokratični režim zrušiti na ta način, da se zares in brez distance uresničuje samoupravljanje, ki naj bi kot režimska ideologija delovalo s pomočjo cinične distance.