Nogometaši Olimpije so bučno proslavili ubranitev lovorike slovenskega pokala, ki je šesta v zgodovini kluba in je zelo razveselila predsednika kluba Milana Mandarića, ki ga zaradi manjših zdravstvenih težav ni bilo v Celju, kjer je bilo na tribunah zelo dobro vzdušje. Pokvaril ga je del navijačev, ki je na igrišče in proti fotoreporterjem, policistom, gasilcem in celo invalidom metal bakle, papirnate role, celo stole… V štirih sezonah v Ljubljani je Mandarić osvojil štiri lovorike: po dva naslova prvaka in pokalnega prvaka. Če pa ne bi tako pogosto menjal trenerjev, bi imel še kakšno več, pa tudi boljši izkupiček in zaslužek v Evropi. Prav letošnje medsebojne tekme, zlasti zadnja dva derbija z zmagama Olimpije v Mariboru 3:0 in v Celju z 2:1, so razkrile vso skromnost Maribora in naivnost Ljubljančanov pri branjenju naslova prvaka. Igralci Olimpije se očitno nabrusijo in motivirajo za velike tekme pred polnimi tribunami, zaradi podcenjevanja in ležernega pristopa pa izgubljajo male tekme, na katerih so zapravili naslov prvaka. Olimpija je namreč po individualni kakovosti močnejša od Maribora, a težava je, da je klub v letošnji sezoni vodilo kar pet trenerjev: Stolica, Linta, Hadžić, Barišić in Pevnik.

Ljubljanska zvezna vrsta povsem nadigrala mariborsko

Kot je zdaj že tradicija v slovenskem nogometu, so ljubljanski zmagovalci po tekmi prišli na tiskovno konferenco in med prepevanjem zalili trenerja Safeta Hadžića, razposajeni Suljić pa je v mikrofon vzklikal »Safate Sarajlija…« 50-letni Ljubljančan je očitno strup za Maribor. Na derbijih z vijoličastimi je neporažen na vseh petih tekmah. Skrivnost uspeha pa je v ljubljanski zvezni vrsti, v kateri so bili Tomić, Putinčanin, Suljić, Cekici in Savić vselej za pol koraka hitrejši, predvsem pa ustvarjalnejši od utrujenih in limitiranih Mariborčanov Derviševića, Pihlerja, Vrhovca, Hotića…

»Ta naslov bo večno zapisan pod našimi imeni. V finalu smo igrali taktično zrelo. Maribor ni imel izrazitejših priložnosti z izjemo gola, ki bi ga lahko preprečili. Zasluženo smo zmagali,« je bil vzhičen kapetan Olimpije Nejc Vidmar.

Realnost je, da je bila to verjetno zadnja tekma Olimpije v trenutni zasedbi, saj bo klub v iskanju zaslužka razprodal najboljše igralce. Mandarić je že napovedal, da bo v Ljubljani ostal le še do konca nastopov v Evropi. Največ zanimanja je bilo že pred finalom za centralnega branilca Bagnacka, driblerja Suljića, junaka finala Savića, ki je z dvema goloma pokazal, da je igralec navdiha za velike tekme pred polnimi tribunami. Po finalu pa tudi za Tomića, ki je bil gospodar sredine igrišča, kjer ni bil le razdiralec mariborskih napadov, ampak tudi spretni ustvarjalec napadalnih akcij. »Najprej grem na počitnice, potem se bom pogovoril z vodstvom kluba, kako naprej,« je bil skrivnosten najbolj vroči igralec Olimpije Stefan Savić, preden je skupaj s Suljićem in Tomićem odpotoval na počitnice na Ciper.

Tavares ne ve, zakaj izgubljajo derbije z Olimpijo

Vsa mariborska odprava je bila vidno razočarana in užaloščena, poraz pa še toliko bolj boleč, ker ga je prizadejal najhujši tekmec iz Ljubljane. »Ne vem. To je nogomet,« je na vprašanje, zakaj ne morejo premagati Olimpije, odgovoril kapetan Maribora Marcos Tavares, ki je kljub razočaranju obveznosti do medijev opravil profesionalno.

Podoba, ki jo je v finišu sezone pokazal Maribor, ne vzbuja optimizma pred poletnimi kvalifikacijami za ligo prvakov. Težava Maribora je v selekciji igralcev, saj je preveč »dizelašev«, ki sicer lahko veliko pretečejo, a jima manjka eksplozivnosti in hitrosti. Maribor je s samooklicano svojo taktično kulturo, s katero opravičuje igro na rezultat in jo propagirata Zahović in Milanič, postal povsem prebrana knjiga. Mariboru se vse bolj pozna, da je klub v nikoli pojasnjenih okoliščinah zapustil Miran Pavlin, ki je kot desna roka Zlatka Zahovića znal poskrbeti za ravnovesje ter ublažitev napetosti v slačilnici in klubskih pisarnah.