Mrak se je že dodobra zgostil, ko je bila miza v jedilnici družine Abu Adra vse polnejša. Heba in Anwar sta na mizo prinašala jedi, ki jih je njunih šest otrok že komaj čakalo. Dan med ramadanom je lahko dolg, a se zdi še precej daljši na začetku postnega meseca. »Po nekaj dnevih se telo privadi in potem ni težav,« je povedal Anwar po tem, ko je skupaj z družino že pojedel in se je v ozadju slišalo trkanje pribora in krožnikov, ki so jih otroci pospravljali z mize. Iftar, kakor se imenuje večerni obrok v času ramadana, ni bil ravno slovesen. »Jemo vse, kar jemo tudi sicer, bolj praznično bo za bajram,« je dejal Anwar, medtem ko so njegovi otroci gostu na mizo prinesli nekaj hrane, da bi pokusil, kakšen okus je imela njihova večerja – jedi fattoush (solata s popečenim in natrganim oljnatim arabskim kruhom, ki se imenuje khubz) in pašta z jogurtom in arašidi sta bili okusni. Predvsem fattoush, ta tradicionalna levantinska jed, ki velikokrat napolni krožnike družin z Bližnjega vzhoda.
Okus je drugačen
»Preden začnemo iftar, najprej spijemo kozarec vode, nato še kozarec jogurta in pojemo nekaj datljev,« je razlagal Anwar in pojasnil, da so navade v različnih državah različne. V magrebskih državah namreč predjedi sledi odhod v mošejo, nadaljevanje večerje pa šele čez dve uri. »V Iraku, kjer smo pred prihodom v Slovenijo živeli mi, pa ne čakamo, ampak takoj nadaljujemo večerjo,« je dodal Anwar in razložil, da se sam posti tudi zato, ker meni, da telesu enkrat na leto koristi očiščenje. »Ramadan je tako versko kot kulturno pogojen. Tako kot jaz, ki ne molim petkrat na dan in ne zahajam redno v džamijo, še mnogo drugih pasivnih muslimanov na ta način prakticira ramadan, medtem ko so pri drugih v ospredju verski razlogi,« je nadaljeval, medtem ko se mu je na kavču v dnevni sobi pridružila žena Heba.
Skupaj sta pojasnjevala, da je v Sloveniji mogoče dobiti večino sestavin za arabsko hrano, a se je za to treba bolj potruditi, v enih trgovinah imajo namreč ene stvari, v drugih druge. Malo več je treba tekati sem in tja. Pa okus ni povsem enak. Na primer kava in kruh (khubuz), ki ga Anwar še posebno pogreša, nista takšna kot v Iraku. Kaj pa imata z ženo najraje? »Biryani,« se je Heba nasmehnila ob misli na riž, ki mu dodajo številne druge sestavine. »Jaz pa imam najraje maklube,« se je Anwar spomnil na jed, ki v prevodu pomeni obrnjenka in prav tako temelji na rižu, ki ga skuhajo skupaj z različnimi vrstami mesa in začimb, jajčevci in drugo vrsto zelenjave, nato pa lonec obrnejo na krožniku, da jed dobi obliko torte. Potem jedi dodajo še jogurt. »Jaz imam pa najraje davali,« se je oglasila njuna hči, ki so ji zadišali polnjeni listi trte.
Bliža se bajram
Do konca ramadana je ostalo le še nekaj dni, 4. junija ob sončnem zahodu se bo postni mesec končal, takrat bodo slavili bajram oziroma eid, kot mu rečejo po arabsko. Ko so še živeli v Iraku, so na ta praznik obiskali razširjeno družino v drugih delih države, Anwar je otroke obdaroval, jedli so jagnje in številne druge praznične jedi. »Ta praznik je podoben božiču v krščanstvu. Seveda se ga veselimo.« Tudi letos bodo verjetno pripravili jagnjetino in še marsikaj drugega, a bo praznovanje vseeno drugačno. V Sloveniji ni družinskih članov in prijateljev, ki so jih imeli v Iraku, poleg tega ne poznajo veliko ljudi, ki slavijo bajram. »In jezik,« sta Anwar in Heba odgovorila na vprašanje o največji težavi, s katero se srečujejo v Sloveniji.
V Ljubljani namreč ne bivajo dolgo. Anwar je v Slovenijo prišel po balkanski poti pred dobrimi tremi leti, družina se mu je pridružila pred približno pol leta. V Ljubljani se sicer dobro počutijo. Toda drevo, ki ga izkoreniniš in ga spet posadiš v drugem podnebju, ni več enako. Anwar in Heba ta proces poznata. Sta Palestinca, Anwarjeva družina je iz Gaze, Hebina iz okolice Hajfe, oba sta bila kot begunca rojena v Jordaniji, nato pa sta se preselila v Irak, kjer še zdaleč nista imela enakih pravic kot tamkajšnji državljani. In zdaj sta primorana skupaj z otroki spet najti vodo, da bo drevo lahko živelo. Ob poznani hrani za iftar in bajram je to početje za odtenek lažje.
