Je kanal C0 sploh potreben?

Najbolj me čudi, da pobudnikom te gradnje nihče ne zastavi bistvenih vprašanj: »Ali je ta več deset milijonov evrov vreden in škodljivi povezovalni kanal C0 sploh potreben in komu bo najbolj koristila ta gradnja?«

Prepričan sem, da bi se z ekonomsko znatno cenejšo kakor tudi strokovno in ekološko boljšo rešitvijo razširitve ter posodobitve obeh obstoječih čistilnih naprav (Brod in Vodice) očitno znatno manj zaslužilo, kakor se bo z gradnjo nepotrebnega, strokovno neutemeljenega in hudo nevarnega povezovalnega kanala C0, ki bo povrhu vsega še zdravstveno ogrožal skoraj četrtino prebivalcev RS. Ekološke posledice te nepotrebne predrage in hudo škodljive gradnje bodo postale in ostale nereverzibilne za vse čase.

Hudo zavajajoče so navedbe g. Krištofa Mlakarja (direktorja Vo-Ka) o bodoči absolutni vodotesnosti kanala C0, saj bi moral vedeti, da v strokovni praksi ne poznamo absolutno vodotesnih kanalov. Že pri obveznem preizkusu vodotesnosti novih kanalov so namreč dopustne s predpisi omejene količinske izgube vode. Eventualno naraščanje dopustnih izgub je treba redno preverjati in preprečiti tudi med obratovanjem. Torej vsi kanali med obratovanjem tekoče »izgubljajo« vsaj te dopustne količine onesnaženih pretokov. Naloga cevnih spojk ni samo spajanje cevi, temveč morajo spojke nevtralizirati tudi vse lokalne odklone in premike cevi ter posedke terena. Napovedano dodatno obbetoniranje cevi (s togim, krhkim betonom) je zato popolni strokovni nesmisel. Pri možnih potresih pa bo obbetoniranje še dodatno škodovalo cevem.

Nadalje g. Mlakarju in njegovim sodelavcem priporočam, da strokovno proučijo tudi ustrezne zahteve nemških tehničnih smernic: DWA – A 142, ki natančno predpisujejo ustrezne (na primer dvostenske) načine in strokovne izvedbe prečkanj zaščitnih con (na področjih brez potresne ogroženosti). O krčevitem vztrajanju govorcev pri »strokovni« trditvi, da za »nezahtevno« nekajkilometrsko prečkanje zaščitne cone za pridobivanje pitne vode ni potrebna presoja vplivov na okolje, pa res ne želim izgubljati besed.

Predstavnik ministrstva za okolje in prostor je napovedal tudi naknadno pripravo razpisa za (do sedaj »nepotrebne«) strokovne revizije projektne dokumentacije, kar torej pomeni, da za izdelavo revizije tega (uradno potrjenega »nezahtevnega«) projekta ne bo izbran neodvisni, s strokovnim znanjem najbolj opremljen in v praksi najbolj izkušen strokovnjak, temveč izključno zgolj najcenejši ponudnik.

Obsežna, zahtevna, kvalitetna, neodvisna revizija zahteva obilico strokovnega znanja, izkušenj, časa, stroškov itd., kar se odraža v višini za preživetje izvajalca potrebnega honorarja. Neodvisni projektant potrebuje in prejme za preživetje izključno zgolj zadostni (transparentni) honorar naročnika. Nasprotno pa lahko pomeni »najcenejši« honorar po eni strani ustrezno znižanje obsega ter kvalitete revizije ali pa po drugi strani indirektno prikrito »povrnitev« ustrezno znižane razlike honorarja iz drugih virov (in s tem običajno prodajo neodvisnosti).

Za razliko od nemške zakonodaje, ki strogo prepoveduje razpis umskih storitev, naša zakonodaja (ob pomoči IZS) po osamosvojitvi z razpisi prisiljuje projektante v iskanje ter udinjanje pri dodatnih virih sofinanciranja honorarjev.