Število ljudi, ki so umrli v oboroženih spopadih, se je od leta 2005 povečalo za desetkrat. Konflikti se selijo v vasi in mesta, pri čemer vlade in nedržavni akterji še naprej uporabljajo orožje, ki je namenjeno odprtim bojiščem.

Veliko orožja je namenjenega predvsem za uporabo na bojnem polju, torej gre za orožje, ki razprši večjo količino streliva na širšem območju, izstreli naboje brez neposredne tarče ali povzroči veliko eksplozijo in razdejanje. Tovrstno orožje vzbuja resne humanitarne pomisleke, kadar se uporablja v naseljenih območjih. Samo leta 2018 je takšno orožje ubilo več deset tisoč civilistov: žensk, moških in otrok. Ubilo jih je tako neposredno kot z uničenjem pomembne infrastrukture, ki je potrebna za dostavo nujnih zalog, med drugim hrane in zdravil.

V nedavnih konfliktih je bilo med ubitimi ali ranjenimi z eksplozivnim orožjem, ki se uporablja v naseljenih območjih, več kot 90 odstotkov civilistov. V vsakem spopadu za vsakega ubitega vojaka umre osem civilistov. Večje število civilnih žrtev v primerjavi s številom ubitih vojakov prevladuje že od začetka 20. stoletja.

V krajih, kot sta Afganistan in Jemen, borci še naprej uporabljajo improvizirane eksplozivne naprave in strelivo, ki se ga sproži v zraku. Oboje škoduje ljudem daleč onkraj vidnega polja storilca. Ta uničujoča resničnost zahteva nove ukrepe za zaščito civilistov. Potreba po zaščiti ljudi pred posledicami vojne je humanitarni vidik, ki že desetletja vodi mednarodna prizadevanja za urejanje vojskovanja.

Minilo je 70 let od sprejetja ženevskih konvencij, ki so postavile temelje mednarodnega humanitarnega prava. Začele so veljati globalne prepovedi uporabe protipehotnih min in kasetnega streliva ter kemičnega in biološkega orožja. Kljub temu napredku so civilisti še vedno glavne žrtve konfliktov po svetu. Posamezne odgovorne vlade in oborožene sile so sprejele številne ukrepe za zaščito civilistov pred oboroženimi spopadi, na primer prilagajanje vojaških doktrin, politik in pravil delovanja, nekatere pa so še okrepile usposabljanja na teh področjih.

Nato in Afriška unija sta na primer sprejela taktične direktive in druge politike, katerih namen je omejiti uporabo določenega težkega orožja. Združeni narodi so zbrali informacije o teh praksah, ki lahko služijo kot podlaga za skupne standarde za zaščito civilistov. Potrebno je vsesplošno spoznanje, da borci v gosto poseljenih območjih ne smejo uporabljati določenega težkega orožja, saj lahko slednje povzroči izjemno kolateralno škodo in trpljenje. Potrditev tovrstnega razumevanja v obliki politične izjave je lahko pomemben prvi korak.

Vzporedno je treba izvajati še druge ukrepe. Izboljšati moramo načine zbiranja podatkov o civilnih žrtvah, da lahko še bolj vplivamo na politike in prakso. Verodostojne informacije o vplivu tega orožja bodo vladam pomagale pri izpolnjevanju njihovih humanitarnih obveznosti in pokazale na tveganja, ki so povezana z izvozom tovrstnega orožja.

Generalni sekretar v svojem načrtu za razorožitev z naslovom »Zavarujmo našo skupno prihodnost«, ki je bil izdan leta 2018, poziva k novim ukrepom za zaščito civilistov pred urbanizacijo oboroženih spopadov. Še posebej poziva k prepovedi uporabe eksplozivnega orožja na poseljenih območjih. Pripravljen je voditi oblikovanje politične deklaracije, ustreznih omejitev, skupnih standardov in operativnih politik, ki temeljijo na verodostojnih informacijah z bojnih območij.

Vlade lahko ta prizadevanja podprejo z izmenjavo večjega števila informacij o svojih praksah, vključno z dialogom med vojaškimi silami. Pripravljenost za učinkovite večstranske ukrepe narašča.

Oktobra 2018 je 50 držav v Generalni skupščini Združenih narodov izrazilo resno zaskrbljenost zaradi humanitarne škode, ki je bila posledica uporabe eksplozivnega orožja na poseljenih območjih. To je bil jasen poziv k pospešitvi naših prizadevanj v duhu »razorožitve, ki rešuje življenja«, kot je ta prizadevanja označil generalni sekretar v svojem načrtu za razorožitev.

Izkoristimo ta trenutek in stopimo skupaj, da zaščitimo civiliste pred nesprejemljivim trpljenjem, ki ga povzroča urbanizacija vojskovanja. Pri tem nas lahko humanitarni imperativ hitro vodi naprej.

IZUMI NAKAMITSU, visoki predstavnik Združenih narodov za razorožitev