Parada ponosa je nepredvidljiv dogodek, pravi Simona. »Dokler ne greš na ulico, ne veš, kaj se bo zgodilo. Kot organizator imaš zvezane roke. Po zakonu je na dogodkih prisotna policija in varnostna služba, vendar ne moreš vedeti, kako se bo odzvala okolica. Težko je predvideti, koliko sovraštva je v družbi.« LGBT skupnost je v Sloveniji prvo Parado ponosa organizirala leta 2002, čeprav je za prvo parado kasneje obveljal protestni pohod, ki se je zgodil leto poprej, po homofobnem incidentu v ljubljanski kavarni Galerija. Najprej je Parado ponosa organiziralo več organizacij: Legebitra, ŠKUC s sekcijama LL in Magnus, ter kasneje tudi DIH – Enakopravni pod mavrico, leta 2009 pa je organizacijo prevzelo prav v ta namen ustanovljeno Društvo Parada ponosa.
LGBT skupnost ter njene podpornice_ki se bodo na ljubljanskih ulicah letos zbrali 22. junija. »Velika udeležba nam pomeni veliko, saj pokaže, da LGBT skupnost obstaja. Tu smo, in tega nihče ne more več zanikati, tako kot je bilo izjemno pomembno, da so se LGBT družine izpostavile v razpravah ob referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in pokazale, da obstajajo; da se pogovarjamo o njih.« Kljub temu pa veliko število udeleženk_cev ni njihov poglavitni cilj. »Naša parada morda ne bo nikoli tako velika kot na primer zagrebška, na kateri se zbere deset tisoč ljudi. Če bi želele_i to, bi organizirale_i velik žur in koncert z velikimi imeni. Vendar to trenutno ni ne v naših zmožnostih, ne naša prioriteta: v ospredju je solidarnost med ljudmi in politični protest.«
Od leta 2016 je Parada ponosa tudi antirasistični festival, ki se zavzema za boj proti vsem oblikam nasilja in diskriminacije. Letošnji moto je 'presežimo kulturo sovraštva' kot odziv na dogajanje zadnjih let. »Od umazanih političnih kampanj do vseprisotnega sovražnega govora na spletu – poiskati moramo način, kako to učinkovito zatreti. Problem niti ni toliko v zakonodaji, temveč v njeni implementaciji, ki sovražnega govora ne obsodi.« Sovražni govor in nestrpnost do drugačnih poskušajo prostovoljke_ci društva Parada ponosa izkoreniniti tudi z izobraževanji in delavnicami, ki jih organizirajo po celi Sloveniji, tako za šolarke_je kot učiteljice_e in mladinske delavke_ce. Na delavnicah se pogovarjajo predvsem o nasilju med vrstnicami_ki in opozarjajo, kako negativne posledice ima lahko zasmehovanje LGBT posameznic_kov.
Pravi, da so šole pogosto zadržane do sodelovanja z LGBT organizacijami. »Šele na terenu pravzaprav vidiš, kako nestrpna je naša družba. Srečujemo se z ogromno predsodki, ki izvirajo iz raznih medijskih konstruktov o LGBT ideologiji. Toda ta vendar ne obstaja! Ena od političnih strank se je med volitvami na primer promovirala s plakati, na katerih je pisalo, 'če nočete LGBT ideologije v šolah, volite za nas'. Takšno načrtno zastraševanje ljudi s stvarmi, ki ne obstajajo, je naravnost nizkotno.« Žalosti jo, da toliko otrok in mladostnikov uporablja žaljive izraze za istospolno usmerjene. »Ko jim pojasnim, da so to slabšalne besede, tega pogosto ne razumejo. Takšne besede v vsakdanjih pogovorih verjetno doma uporabljajo njihovi starši, zato težko razumejo, kaj naj bi bilo s tem narobe.« Učenke_ce in zaposlene v šolah osveščajo, kako pomembno je, da pomagajo pri ustvarjanju strpnega in varnega okolja. »Dejstvo je, da so najverjetneje v vsakem razredu LGBT osebe. Odgovornost učenk_cev in učiteljic_ev je, da so o tem poučene_i in da znajo preprečiti norčevanje iz njih. Največ lahko za tolerantno, odprto družbo naredijo prav posameznice_ki.«
