Potem ko ste v letošnji sezoni že postali najkoristnejši igralec končnice 2. lige ABA, ste bili izbrani tudi za Dnevnikovega igralca sezone v državnem prvenstvu. Vam individualna priznanja veliko pomenijo?

Igralcem so v prvi vrsti pomembne moštvene lovorike in kako deluje ekipa. V letošnji sezoni smo bili resnično dominantni in osvojili vsa štiri tekmovanja, v katerih smo nastopali. Če po tem pride tudi kakšna individualna nagrada, je seveda vse skupaj še toliko lepše. Veselim se vsake in srečen sem, da sem postal tudi Dnevnikov igralec sezone.

Omenili ste štiri lovorike v eni sezoni. Resnično neverjetno, kajneda?

To je nekaj, kar bomo težko kdaj ponovili. Zdaj moramo v tem uživati, saj smo za tako velik uspeh resnično močno garali. Trener Jurica Golemac je izbiral igralce tako, da bomo konkurenčni v vseh štirih tekmovanjih. Na koncu nam je to tudi uspelo. Čaka nas počitek, cilj je, da smo v prihodnji sezoni še boljši. V športu ni prostora za počitek na lovorikah, temveč je treba gledati v prihodnost. Nova sezona bo kmalu tu. Na priprave moramo priti pripravljeni. Pokazati moramo, da uspehi v pravkar končani sezoni niso bili naključni. A prav to je vedno najtežje. Kot prvaki bomo zdaj mi imeli tarčo na hrbtih, saj nas bodo želeli vsi premagati. Komaj že čakam novo sezono.

Vsaka ekipa ima čez sezono vzpone in padce. Vi padca v formi niste imeli. Kako vam je to uspelo?

Tudi mi smo imeli težke trenutke. A takrat se je pokazalo, da smo prava ekipa, saj nam je kljub temu uspelo zmagovati. Za točko, dve ali tri, a smo našli način, da smo prišli do uspeha. To lahko naredijo zgolj prave ekipe. Prav zaradi tega se na zunaj ni zdelo, da smo sploh kdaj padli v formi. Ob tem, ko so prihajale lovorike, nam je rasla samozavest in na koncu je prišlo do tega, da smo kljub kakšni slabši predstavi kar nekako vedeli, da bomo vseeno izvlekli zmago. Samozavest v športu pomeni vse, pri nas pa je bila celotno sezono na izredno visoki ravni. Omenil sem lovorike, a prišla je tudi z odličnim delom na treningih, saj smo delali veliko in dobro. V klubu so nam resnično omogočili, da smo se osredotočili zgolj na košarko.

Kdaj je bilo med sezono najtežje?

Ko smo po seriji zmag klonili v Nikšiću proti Sutjeski. Takrat je bil pred nami težek razpored, a smo se zbrali in dobili nekaj pomembnih tekem, denimo v Skopju proti MZT in Cetinju proti Lovćenu.

Bi se strinjali, da prav proti Olimpiji v finalu državnega prvenstva niste prikazovali najboljših predstav?

Skozi celotno sezono smo bili prvi, na koncu bi bilo veliko presenečenje, če bi Olimpija prišla do naslova prvaka. Ne glede na to, da gre za velik klub z bogato tradicijo. Olimpija se je od prihoda Jureta Zdovca močno dvignila. Začeli so igrati resnično dobro in če bi katero koli od treh finalnih tekem dobili, ne bi bilo nezasluženo. Tudi na prvi tekmi, ki smo jo dobili z 18 točkami razlike, so bili praktično celoten obračun blizu. Serija bi se lahko zlahka podaljšala, a smo jo resnično želeli končati čim hitreje. Želeli smo pokazati, da deset zmag v ligi za prvaka ni naključje in priti do naslova prvaka brez poraza v končnici. Bili smo utrujeni in malce tudi nervozni. To pa zaradi neučakanosti, ki je bila verjetno posledica tega, da je bila pred finalno serijo naša samozavest celo prevelika in smo mislili, da bomo Olimpijo z lahkoto odpravili. Oni pa so se resnično dvignili in prišli pripravljeni. Zaradi njih je bil finale zanimiv. Praktično o vsaki zmagi je odločala ena žoga. Pokazali so karakter, čeprav so bili na koncu po kakovosti slabši kot na začetku sezone. Manjkala sta jim predvsem Begić, ki je zapustil ekipo, in Špan, ki se je poškodoval.

Za Jurico Golemca je mogoče slišati, da je zelo zahteven trener. Kako velika je njegova vloga pri izjemni sezoni?

Največja. Ekipo, ki stalno zmaguje, je težko držati na visoki ravni 10 mesecev. Ves čas moraš ustvarjati dodaten pritisk in vztrajati pri trdih treningih, kar ni lahko. Prihaja do popuščanja igralcev, a nam tega ni dovolil. Skupaj s trenerskim štabom je naredil vse, da smo prišli do vseh štirih lovorik. Stvari včasih postanejo monotone, a se na koncu izplačajo.

Je bil Golemac tisti, ki vas je pripeljal v Primorsko?

Da. Golemac je bil pomočnik Slavenu Rimcu, ko sem bil v Ciboni. Dobro me je poznal. Vedel je, da potrebuje igralca takšnega profila in zato me je poklical. Povedal mi je, da je glavni cilj preboj v ligo ABA, slovensko prvenstvo in pokal pa sta prišla za tem. Ker sem pred tem že igral v ekipah, ki so osvajale lovorike, se pritiska nisem ustrašil. Še več, rad ga imam, saj sem zaradi njega boljši in dajem še več od sebe.

Ste takoj sprejeli ponudbo? Vendarle je klub nastopal v 2. ligi ABA.

Lahko bi ostal v Belgiji pri Oostendeju, kjer so mi ponudili podaljšanje pogodbe. Toda z njim sem v dveh letih osvojil dva naslova prvaka in pokala. Čas je bil, da zamenjam okolje. Z veseljem sem prišel v Koper tudi zaradi družine. Ko mi je Golemac pojasnil, da je kondicijski trener Filip Ujaković, s katerim sem prav tako delal pri Ciboni in sva dobra prijatelja, nisem imel veliko pomislekov. Nisem podcenjeval tega, da smo igrali v 2. ligi ABA. Preprosto sem razmišljal tako, da če smo pravi, se bomo prebili v ligo ABA in igrali tam prihodnjo sezono.

Kako vam je všeč Koper?

Edina obljuba, ki je Golemac ni izpolnil, je povezana z vremenom (smeh). Rekel mi je, da je tukaj sonce in toplo, a letos res ni bilo tako. Veliko je bilo oblačnosti in dežja. Na koncu je bilo tako kot v Oostendeju, ki je prav tako mesto ob morju, a stalno piha in dežuje. Koper je idealen za družine z otroki. Majhen je in vse imaš pri roki. Z družino smo se tukaj počutili izredno lepo in gotovo bom pri Primorski igral tudi v prihodnji sezoni.

Rojeni ste v Zadru, a bolj povezani s Srbijo.

Rojen sem v Zadru, a ko se je leta 1995 začela vojna, sem se z družino preselil v Srbijo. Povsod sem bil, a sem bolj navezan na Srbijo, kjer smo si ustvarili dom.

Imate dvojno državljanstvo. Ste kdaj zaradi tega imeli težave?

Bil sem prvi Srb, ki je po vojni igral v Ciboni. Nikoli nisem imel zaradi tega niti ene same težave. Še več – v Zagrebu sem se počutil izjemno lepo, vsi so me sprejeli z odprtimi rokami. V Ciboni in Zagrebu sem preživel najlepša leta v karieri. Enkrat smo osvojili prvenstvo, pokal in celo ligo ABA.

Se še kdaj vrnete v rodni Zadar?

Vsako leto grem v Obrovac, ki je povsem blizu Zadra. Zelo rad ga obiskujem, saj imam tam prijatelje. Z družino se tam počutimo zares odlično.

Kaj pričakujete v prihodnji sezoni?

Da pokažemo, da smo pravi in da nadaljujemo uspešno zgodbo. Že zdaj je jasno, da bosta v slovenskem prvenstvu cilj obe lovoriki in superpokal, v ligi ABA zagotovo sredina lestvice. Sestavili bomo še močnejšo zasedbo.

Je pomembno, da zadržite jedro ekipe?

Zelo pomembno. Verjamem, da bo veliko igralcev ostalo. Kdo, je vprašanje za upravo, a jasno je, da je za morebitne nadaljnje uspehe zelo pomembno, da jedro ostane skupaj.

Vam misli že kaj uhajajo k času po karieri?

Načrtujem, da bom nekaj sezon še igral. Vsak košarkar si želi igrati čim dlje, saj nas igranje košarke osrečuje. Koliko časa še, bo odvisno tudi od telesa. Ne vem, ali bom po koncu kariere še ostal v košarki. Odvisno bo tudi od družine. V trenerskem poslu se ne vidim, saj imajo trenerji še manj prostega časa od igralcev. Želel bi si tudi, da bi bil več časa v istem mestu in da se ne bi selil vsako leto. Še posebej, ko bodo otroci začeli šolo.