Na 72. zasedanju generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je potekala v Ženevi od 20. in 28. maja, so Nemčija, Velika Britanija, ZDA in Francija preprečile, da bi bila v sklepno resolucijo letošnje skupščine vključena prvotno predlagana zahteva po javni objavi stroškov farmacevtskih industrij za raziskave in razvoj ter proizvodnjo posameznih zdravil, kar bi pripomoglo k večji transparentnosti oblikovanja njihovih končnih cen.

»Naša vizija je svet, v katerem ljudje ne bi trpeli samo zato, ker so revni,« so bile sklepne besede direktorja te organizacije Tedrosa Adhanoma Ghebreyesusa ob zaključku skupščine. Predstavniki 194 držav članic WHO so sprejeli pomembne ukrepe in oblikovali poziv, naj »države sprejmejo ustrezne ukrepe za izmenjavo javnih informacij o cenah« zdravil, kar bi omogočilo boljšo preglednost farmacevtskega trga. Vendar prvotna pobuda, ki jo je februarja letos dala Italija s podporo devetih držav, da bi morala farmacevtska podjetja obvezno posredovati podatke o stroških raziskav in razvoja zdravil, ki so ključna informacija za pogajanja o cenah zdravil, ni bila sprejeta.

Države branile svojo farmacevtsko industrijo

Pobuda je bila vključena v predlog resolucije, predvidevala pa je uvedbo mehanizma, ki bi omogočal javni dostop in pregled podatkov o kliničnih preizkusih, vlaganjih v raziskave in razvoj zdravil tako v javnem kot zasebnem sektorju. Cilj predlagateljev je bil pridobiti boljši javni uvid v to področje in s tem okrepiti položaj držav v pogajanjih s farmacevtskimi podjetji o cenah zdravil, cepiv in z njimi povezanih tehnologij ter preprečevati ekscese na tem trgu, ki se dogajajo.

Predlogu so izrecno nasprotovale Nemčija, ZDA, Francija in Velika Britanija. Svoje ugovore k predlaganemu besedilu resolucije so podale že v začetku maja in zahtevale izločitev prvega stavka, ki se je glasil: »Visoke cene zdravil onemogočajo napredek v uresničevanju univerzalne dostopnosti do zdravstvenih storitev: za vsakogar in vsepovsod,« kar je cilj WHO. Očitno je bilo, da je vsaka zase poskušala braniti položaj svoje farmacevtske industrije na trgu. Niti nordijske države niso bile naklonjene vsebini predloga: Danska in Švedska sta nasprotovali temu, da bi bili podatki o investicijskih skladih za farmacevtske proizvode javni, Norveška in Nizozemska pa sta imeli manjše pripombe. Ob koncu zasedanja so udeleženci dosegli kompromis, da se v resolucijo zapiše, naj bosta posredovanje in objava omenjenih podatkih prostovoljna. S to formulacijo so se strinjale ZDA, Francija, Švedska, Kanada in še nekatere druge države, ki so nasprotovale prvotnemu predlogu, ne pa tudi Nemčija, Velika Britanija in Madžarska, ki so kljub spremenjenemu besedilu glasovale proti.

Velikanski dobički

Farmacevtska industrija je danes bolj dobičkonosna, kot so orožarska in telekomunikacijska podjetja. Bolezni so zanjo pravzaprav biznis, ki ustvarja oligopol oziroma svojevrsten monopol, kjer 25 podjetij obvladuje 50 odstotkov svetovnega trga. Z izjemo Brazilije in Indije nobena druga država v razvoju nima svoje farmacevtske industrije. Ta je skoncentrirana v ZDA, EU in Švici ter na Japonskem. Leta 2017 so bili prihodki njihove farmacevtske industrije 1110 milijard dolarjev, leta 2020 naj bi bili 1430 milijard.

Analitiki ugotavljajo, da vsak dolar, investiran v proizvodnjo zdravil, prinese 1000 dolarjev dobička. Cene zdravil ne določata ponudba in povpraševanje niti stroški za raziskave in razvoj ter klinični preizkusi, kot trdijo farmacevtski menedžerji, temveč pogajalske sposobnosti držav ali zdravstvenih institucij poleg potencialnega števila »strank«. To je tudi vzrok, da so cene za neko zdravilo tako različne celo v eni sami državi.

Kot je pokazala pred časom opravljena raziskava v Španiji na primeru zdravila sofosbuvir (zaščiteno ime sovaldi) za zdravljenje hepatitisa C, so stroški za izdelek znašali sto evrov, njegova prodajna cena pa je v tej državi 47.000 evrov. To je le eden od številnih primerov. Zdravilo proti raku, ki ga je dal Novartis leta 2001 v prodajo po ceni 26.000 dolarjev, je lani stalo že 120.000 dolarjev. Vodstva farmacevtskih industrij se izgovarjajo na finančne vložke v nastajanje zdravil, ne povedo pa, da 84 odstotkov stroškov financirajo vlade in da je delež posameznih laboratorijev farmacevtskih podjetij samo 16 odstotkov. »Mislim, da je moralna zahteva prodajati izdelek po najvišji možni ceni,« je lani brez sramu odgovorila Nirmal Mulye, izvršna direktorica Nostruma, na vprašanje časnika Financial Times o visokih cenah zdravil. To je deloma tudi odgovor na vprašanje, zakaj več kot dve milijardi svetovnega prebivalstva nimata dostopa do zdravstvene oskrbe.